Po razočaranju lani, ko v slovenskih kinematografih kljub napovedim nismo videli filma Voda za slone, posnetega po istoimenski svetovni knjižni uspešnici Sare Gruen – prevedena je tudi v slovenščino in jo lahko kupite v naši knjigarni – smo si letos komajda upali napovedati, da v naše kinodvorane prihaja film Muharjenje v Jemnu. Film je po uspešnici britanskega pisatelja Paula Tordaya – roman je v prevodu Lili Potpara izšel leta 2010 v Modrijanovi zbirki Bralec – posnel švedski režiser Lasse Hallström, avtor nepozabnih filmov, kot so Ladijske novice, Čokolada in Hišni red. Film je bil premierno prikazan septembra lani na torontskem filmskem festivalu (TIFF), marca pa so ga začeli prikazovati tudi v kinematografih. Pri nas ga bomo prvič videli 24. maja, napoved pa lahko preverite pri Koloseju.

Konec aprila smo v Modrijanovi knjigarni ob predstavitvi knjige Stefana Luse Razkroj oblasti gostili nekdanjega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana.
V letih 1986–1990 je bil Milan Kučan predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Leta 1990 je bil izvoljen za predsednika Predsedstva Socialistične republike Slovenije, ki ji je predsedoval tudi med slovensko osamosvojitveno vojno. Predsednik Republike Slovenije je bil nato še dva mandata, in sicer v letih 1992–1997 ter 1997–2002.

Ne gre in ne gre! Naj si v Modrijanovi knjigarni še tako prizadevamo, da bi na lestvico najbolje prodajanih spravili kak vrhunski roman, se moramo iz meseca v mesec sprijazniti, da je leposlovje, zlasti tisto najbolj kakovostno, za kupce vse manj zanimivo. Toda kresnik se bliža in upanje, da bodo naši kupci začeli pogumneje posegati po nominiranih romanih ali pa vsaj po nagrajenem, vendarle je, še posebno, če pomislimo na lanskega nagrajenca Draga Jančarja, čigar roman To noč sem jo videl je bil večkrat najbolje prodajana knjiga v Modrijanovi knjigarni.
Aprila smo zaradi svetovnega dneva knjige in avtorskih pravic o knjigah razmišljali več kot po navadi, zaradi dogodkov v naši knjigarni pa nam jih je nekaj uspelo prodati v več izvodih. Najodmevnejši je bil nedavni pogovor o slovenskih komunistih v zadnjem desetletju skupne države Jugoslavije ter o knjigi Razkroj oblasti (Modrijan).

Svetovni dan knjige in avtorskih pravic pri nas zaznamuje tudi objava seznama desetih slovenskih pisateljev, ki so po mnenju žirije za Delovo nagrado Kresnik v minulem letu napisali tako dober roman, da smejo upati na nagrado, sicer ne več edino za roman v našem prostoru pa tudi ne več najbolj bogato, zato pa najstarejšo in najuglednejšo. Žirija, letos z novim članstvom – literarno zgodovinarko dr. Alojzijo Zupan Sosič, literarno kritičarko Tino Vrščaj, Delovim literarnim kritikom in novinarjem Igorjem Bratožem in Delovo novinarko Valentino Plahuta Simčič – a pod »starim« predsednikom dr. Miranom Hladnikom, je svojo prvo odločitev sporočila dan pozneje, kot smo pričakovali – 24. aprila.

V Zavodu Dežela Kranjska je konec leta 2011 izšel že tretji del prevoda Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, letos, z izidom četrtega dela, pa bo projekt zaključen. Zdaj lahko že zagotovo rečemo, da je prevod Slave vojvodine Kranjske neprecenljivo delo in velik prevajalski presežek, ki prinaša mnogo novih spoznanj. Izmed vseh štirih delov Slave vojvodine Kranjske je nedvomno najpomembnejši tretji del, saj med drugim vsebuje znamenito Knjigo gradov, ki opisuje mesta, trge, gradove in samostane na Kranjskem – in prav zaradi teh opisov in množico bakrorezov je Slava vojvodine Kranjske zaslovela in se neizbrisno vpisala v zgodovino slovenstva.

POLN KUFER!
Poln kufer strahu, nesmiselne birokracije, bezljanja, zanič vode, tega-se-ne-da, budilke, nestrpnosti, političnih puhlic, godrnjačev, smrdljivih parfumov, ignorance, prisilne vljudnosti, materializma, preresnih ljudi, leporečja, dolžnikov, jamranja, megle, črne kronike, brezglavih potrošnikov, dvojnih meril, »kriznih časov«, neplodnih sestankov, praznih hiš in skreganih sosedov, pranja možganov, tulečih rešilcev, egoistov, horseburgerjev, hinavščine, ovinkarjenja, frustracij, modnih zapovedi, neuresničenih idej, kvazi eko trenda, apatije, reklamne nesnage, protivlomnih vrat, praznih obljub, črednega nagona, (samo)pomilovanja, smeti …
Prazen kufer (no, ja – kufer z veliko manevrskega prostora) petja, plesa in poljubljanja na ulicah, čarobnega brezdelja, optimizma, širine v glavah, spoštovanja različnosti, angažiranih ljudi ...

V ponedeljek, 23. aprila, je svetovni dan knjige in avtorskih pravic, dan za promocijo knjig, prevajanja, branja in avtorskih pravic. V Ljubljani smo ga letos »pospravili pod streho« že v petek, ko so se končali Slovenski dnevi knjige, katerega osrednji del je iz leta v leto slabše obiskani knjižni sejem. Letos je bila sejemska prireditev, po letih životarjenja na povsem neprimernih lokacijah, spet na starem mestu ali vsaj v njegovi bližini, na Kongresnem trgu, a ji to ni vrnilo nekdanjega ugleda in nepopisnega vrveža, ki se ga spominjamo izpred let, ko je bila že udeležba na otvoritveni slovesnosti za mnoge tako rekoč vrhunec spomladanskega druženja s knjigo. »Knjiga je živa« je bil moto knjižnih dnevov, in k temu lahko mirno dodamo, da pri nas ne bo več dolgo, če bo odnos do nje ostal takšen, kot je.

Danes, 16. aprila, ob 3. uri popoldne po ameriškem času so na Univerzi Columbia v New Yorku razglasili letošnje dobitnike Pulitzerjevih nagrad. Kategorij je bilo 21, za novinarstvo 14 in za umetnost 7. Z večjim zanimanjem smo si ogledali sezname nagrajencev in finalistov za književnost (imena finalistov razkrijejo hkrati z zmagovalci).
Pulitzerjevih književnih nagrad je pet – za stvarno knjigo, zgodovinopisno delo, biografijo ali avtobiografijo, roman in poezijo. A podelili so le štiri: romanopisci so letos, prvič po letu 1977, ostali brez nagrade, saj se žirija ni odločila za nobenega izmed finalistov (Denis Johnson: Train Dreams; Karen Russell: Swamplandia!; David Foster Wallace: The Pale King). V kategoriji stvarna knjiga je letos najbolj prepričalo delo Stephena Greenblatta The Swerve: How the World Became Modern.

»Pisan knjižni sejemski vrvež, bogat spremljevalni program,« obljublja Društvo slovenskih pisateljev, ki organizira že sedemnajsto knjižno prireditev Slovenski dnevi knjige v Ljubljani. In prvo brez kulturnega ministra ... »Ampak, pisatelji, knjige in bralci se ne damo,« piše Slavko Pregl v prispevku »Vzemi me v roke«, ki ga lahko preberete v programu in v katerem spregovori tudi o slovenski knjigi danes, v krizni pomladi: »Uglajeni minister, zadolžen za široko področje od duha do telesa, je za zaposlene na Javni agenciji za knjigo teh 15 odstotkov izračunal tako, da je poslej namesto sedmih pripravljen plačevati le tri ljudi. Če k temu dodamo zamisel, da Trubarju, očetu slovenskega jezika in prve slovenske knjige, poslej ne bi več namenjali proslav, je nekako jasno, da oblast namenja knjigi res posebno skrb.

Zadnje obdobje vladavine komunistov v Jugoslaviji so zaznamovali obupani poskusi ohraniti državo, kakršna je bila pod Titom (»po Titu Tito«), čedalje težje gospodarske razmere in naposled odkrit politični spopad med zagovorniki večje samostojnosti republik in privrženci centralizacije države, ki so našli najmočnejšo zaslombo v vrhu JLA. Slovenija, ki je v primerjavi z drugimi komunističnimi režimi že prej odpirala vrata na Zahod in je imela izkušnjo z liberalizacijo v obdobju vlade Staneta Kavčiča, je tako balansirala med vedno glasnejšimi zahtevami po demokratizaciji družbe in večji nacionalni suverenosti ter vedno hujšim pritiskom centralistov in vojske, ki se je končal z vojno in razpadom države.
 Dr. Stefano Lusa, zgodovinar, novinar in publicist, je o tem obdobju napisal knjigo Razkroj oblasti. Slovenski komunisti in demokratizacija države.