Osnovna pojma, ki ju srečujemo v knjigi Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu, sta pomlad in velika noč. Pomlad je iz pradavnine ponavljajoči se letni čas zmernega podnebnega pasu, velika noč pa je praznik, ki ga ljudje praznujejo tako rekoč na vseh kontinentih. Med obema pojavoma obstaja tesna povezava: velika noč, največji in najstarejši krščanski praznik, je hkrati tudi pomladni praznik in ne glede na premični datum vedno nastopa spomladi. Ta pomembni praznik pa se ni slučajno znašel v pomladnem času. Novo leto, nov življenjski ciklus se začne s pomladanskim enakonočjem okrog 21. marca: narava se po zimskem spanju ponovno prebudi, življenje dobesedno vstane od mrtvih, z njim se prebudi novo upanje, novi načrti itn. Kristus v vsej gloriji simbolično vstane od mrtvih na veliko noč. Velika noč je bila na Slovenskem, podobno kot drugod, vedno tudi ljudski (pomladni) praznik. Z njim so bili pač trdno povezani ljudsko verovanje, šege, stare navade, predstave in pojmovanja, ki so v dobršni meri preživele in se, predvsem na podeželju, ohranile do današnjih dni. Ob cerkvenem obredju, ki je povezano s svetopisemskim izročilom pa tudi z raznimi izrazi samosvoje ljudske pobožnosti, se je do danes ohranilo tudi veliko arhaičnih prvin, ki spremljajo velikonočno obdobje.
Damjan J. Ovsec, priznan raziskovalec naše kulturne dediščine, je obravnavano tematiko osvetlil z najrazličnejših vidikov. V ospredju je razlaganje izvora velikonočnega praznovanja, zgodovinskega poteka, zaporedja koledarskih datumov različnih pomembnih dni v tem času, z njimi povezane simbolike, liturgije, pa ljudskih verovanj, običajev, pojmovanj in navad ter drugih vprašanj, ki se nanašajo na ta najstarejši in največji krščanski praznik. Veliko noč je spremljalo, kar je splošna evropska značilnost, darovanje jajc in kruha ali velikonočnega peciva.
Poleg katoliške tradicije je omenjena tudi anglikanska, evangeličanska in pravoslavna.