knjige o knjigah

Andraž je drugošolec in ga knjige ne zanimajo. S sestrico Nino si delita otroško sobo in Nino zelo jezi, ker mora zvečer, ko leže v posteljo, takoj ugasniti luč. Andraž namreč noče brati. Nekoč ga prime za roko in odpelje v knjižnico, kjer mu predstavi knjižnega molja. Ta žre knjige in Andraž se prestraši, da bo pojedel vse zanimive knjige, ki jih vidi po policah. Odloči se, da si bo eno izposodil in jo tako rešil pred knjižnim moljem. Z Nino naredita načrt, da se bosta naslednjič pripeljala v knjižnico s kolesom in odpeljala domov še več knjig.

Ali ima žival lahko kakšen vpliv? Kolikih življenj se lahko dotakne maček? Kako je mogoče, da se zaradi zavrženega mačjega mladička majhna mestna knjižnica spremeni v zbirališče in turistično znamenitost, in kako je mogoče, da maček postane maskota tipičnega ameriškega mesteca in vse dežele ter da nazadnje doseže celo svetovno slavo? Na vsa ta vprašanja boste lahko odgovorili šele, ko boste prebrali celo zgodbo o Deweyju Berimo Čimveč, ljubljenem mačku spencerske mestne knjižnice v Iowi.

Chris Anderson (1961), glavni urednik revije Wired in nekdanji urednik za področje ameriškega gospodarstva pri reviji The Economist, je v Dolgem repu (The Long Tail, 2006), knjigi, ki so jo ameriški mnenjski voditelji označili za najpomembnejšo po Prelomni točki, ob navajanju vrste primerov iz kulturne industrije ubesedil pojav, ki so ga opazili mnogi: da je v ponudbi vse več izdelkov, katerih vsak posamezni ima sicer vse manj odjemalcev, vendar je skupni seštevek teh odjemalcev zelo velik.

Zakaj tako zavzeto govorimo o knjigah, za katere smo samo slišali, jih zgolj preleteli ali prebrali in jih potem pozabili? Pierre Bayard, univerzitetni profesor književnosti v Parizu, skuša dokazati, da kultiviranemu človeku ni treba brati knjig; dovolj je, da razume njihov pomen v kulturnem življenju naroda. Delo, ki ga je revija London Review of Books opisala kot »izvrsten in prepotreben primerek literarne sociologije«, je fascinantna kombinacija gladkega francoskega filozofiranja, zabavne hudomušnosti in pogumne analize našega resničnega odnosa do knjig.

Tematsko urejena in bogato ilustrirana knjiga pretresa knjižnice z najrazličnejših plati: kot zakladnice in arhitekturne prostore, kot avtobiografije njihovih lastnikov in kot izraze nacionalne zavesti; ne nazadnje se posveti tudi obetom in slabostim virtualnih knjižnic. Manguel razgrinja svojo očaranost nad nenehnim človekovim prizadevanjem, da bi dal življenju in svetu jasno, določno podobo – v tem primeru z urejanjem knjižnic.

Mesto sanjajočih knjig (Die Stadt der Träumenden Bücher) je četrto delo iz serije o Zamoniji, za katero Moers zvito napove, da gre zgolj za njegov prevod nekaj poglavij iz obsežnega svežnja, ki ga je spisal lintvern Blagorad Basnodolski, veličina med zamonijskimi književniki. Na več kot štiristo petdesetih straneh spremljamo tedaj še mladega lintverna na pustolovski poti skozi mesto Bukvano in njene katakombe, v katerih kar mrgoli skrajno nevarnih življenjskih oblik, Moersovih stvaritev, ki so tako ali drugače povezane z literarno industrijo.

Poletje je čas za dogodivščine. Trije prijatelji si izberejo popotovanje z vlakom po Evropi, ki pa kmalu postane še večja dogodivščina, kot so pričakovali. Vlak na poti iz Madrida v Pariz ustavi nenavaden nebesni pojav, zaradi katerega se znajdejo v neznanem svetu, samo na videz podobnem njihovemu. Ljudje jih ne razumejo ne glede na to, kateri jezik govorijo, vse je drugače kot na njihovih zemljevidih, njihovega denarja v trgovinah in menjalnicah nočejo vzeti. Iz sveta, v katerem se počutijo izgubljene, jih lahko reši le knjiga – knjiga, ki ni navadna knjiga in v sebi skriva več kot samo črke.

Carr je neumoren kritik revolucije informacijske tehnologije. V pričujoči knjigi uporabi podatke s področja nevrologije, da bi ocenil organski vpliv računalnikov na možgane, ter navaja neverjetne poskuse, ki primerjajo delovanje nevronov pri branju knjig z njihovim delovanjem med deskanjem po internetu, kjer nas povezave vodijo od ene spletne strani, slike ali video posnetka do drugega.

Posel s knjigami (Business of Books, 2000) je kmalu po izidu postal obvezno branje za vse knjižne profesionalce, veliko zanimanje pa je požel tudi med ljubiteljskimi bralci. Schiffrin razlaga, kako zalaganje knjig le s finančnim učinkom v mislih ni le ekonomsko kratkovidno, temveč tudi kulturno uničujoče. Brez drsenja v nostalgijo za »starimi dobrimi časi« opisuje potrebnost usklajenega razmerja med lažjimi, zabavnejšimi založniškimi programi in socialno odmevnimi knjigami ter med novimi izdajami in ponatisi klasike.

Avtor dela Res neznosna resnobnost!? se je literarnega opusa J. M. Coetzeeja lotil z vso resnostjo, ki jo ta ne najbolj enostavni pisatelj zahteva, o čemer navsezadnje priča tudi sedem strani dolg spisek literature. Romani so vsebinsko predstavljeni v ravno pravšnji meri, poudarjeno je bistvo vsebine, nikoli pa pisec esejev o njih ne pove preveč. Temeljite analize se osredotočajo na pisateljeve bolj znane in pomembnejše romane, v katere esejist pritegne tudi ostala Coetzeejeva dela, širok nabor znanstvene literature ter številne literarne vplive in povezave z evropsko in afriško književnostjo.