To je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine. Pet oseb pripoveduje o njej, pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače prepričane udeležence zgodovinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razumeli – hoteli so samo živeti. Toda »samo« živeti je bila iluzija, bil je čas, ko se tudi v na videz varnem in idiličnem zavetju neke graščine na Gorenjskem ni bilo mogoče izogniti drvečemu vlaku nasilja.
O Veroniki pripoveduje njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, ki se je leta petinštirideset znašel v ujetniškem taborišču v Palmanovi; zgodbo nadaljuje njena mati, ki isto leto čaka na vrnitev hčere v ljubljanskem predmestnem stanovanju, potopljena v spomine in blodna od negotovega upanja; o njej govorita zdravnik nemške okupacijske vojske in družinska gospodinja; nazadnje nekdanji partizan, ki je iz nejasnega osebnega nagiba, polnega nesporazumov, sprožil vlak, ki je zdrvel čez nočno pokrajino in njene ljudi.

Roman je eno od izbranih besedil, ki ga bodo brali dijaki 3. in 4. letnika srednje šole, ki se bodo prijavili na tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje v šolskem letu 2011/12.

_______

KRESNIK 2011