Knjige

Mož in oče – knjiga zate je natanko to, kar obljublja naslov. Osebni, angažirani, neposredni nagovor izkušenega očeta in dedka, namenjen sodobnim očetom, ki so se znašli v praznem prostoru med očetovsko vlogo, kakršna je bila nekoč in kakršno morajo šele razviti za prihodnost. Zgledov ni. Današnji očetje se morajo izumiti na novo. Jesper Juul ponuja podporo in novo perspektivo; loteva se niza aktualnih vprašanj od navezave med očetom in otrokom do tega, kako se zoperstaviti t. i. materinskemu šovinizmu ter dozoreti in »odrasti v moškega«.
Kot mlad mož si pred posebno izbiro: odločiš se lahko, da boš spet odsoten oče, kakršnih je v zgodovini na kupe, ali pa da boš vzpostavil odnos s svojimi otroki – to pa pomeni, da boš ugotovil, kako te tvoji otroci silijo in spodbujajo, da kot človeško bitje rasteš in se razvijaš.

Zakaj Prešeren svoj Krst pri Savici v posvetilnem sonetu opisuje kot »pesem milo«, torej elegijo? Zakaj Siwo ali Živo, boginjo izumrlih polabskih Slovanov, v opombi pod črto označi kot »slovensko Venero«? Zakaj Črtomiru ne dovoli, da bi s herojskim samomorom posnel Katona Mlajšega? Zakaj se v pismu češkemu prijatelju Čelakovskemu izgovarja na Avguština, ko pravi, da je njegova pesnitev samo »metrična naloga«, s katero si je hotel pridobiti naklonjenost duhovščine? Zakaj slovanskega Amorja Lelja imenuje »drugi Palinur«?
Avtor v prikazu Črtomirovega poslednjega boja za Ajdovski gradec prepoznava literarno variacijo pripovedi o padcu Troje v Vergilijevi Eneidi.

Srčna želja detektiva Francisa, da bi se namesto razreševanju krvavih ugank to pozno pomlad predajal samo še užitkom poležavanja na soncu in mačjega ljubimkanja, splava po vodi, ko revir pretrese nova serija umorov. Tokrat žrtve niso samo mehkošapci, pač pa tudi njihovi zapriseženi nasprotniki, bevskači. Smrtne ugrizne rane, ki bi jih po obliki in velikosti sodeč lahko povzročili tako eni kakor drugi, zasejejo dvome – kateri vrsti pripada morilec? Se skriva v bližnjem zavetišču, ki se zadnji mesec pred poletjem sumljivo hitro polni?

V življenju in delu Danila Kiša tiči prav toliko brezkompromisnosti in protislovnosti, da vedno znova spodbujata k premisleku. Z mojstrskim, alkimističnim obvladovanjem jezika – pa naj gre za leposlovje, esejistiko ali polemiko - preplete življenje in literaturo, in zadene v živec. Nič čudnega, da se o njem neprestano razpravlja, njegova dela pa prevaja v najrazličnejše jezike. Pričujoči pregled Kiševega ustvarjanja razkriva razsežnosti njegovih literarnih postopkov, ki so zaradi svoje avantgardnosti naleteli tako na navdušenje, kot na obsojanje, ter aktualnost njegove tematike, ki črpa iz strahot 20. stoletja na eni strani in lastne izkušnje na drugi.

Vrnitev v Baraule je pripoved ostarelega kirurga Carmina Pullane, ki se na smrt bolan vrne na rodno Sardinijo, da bi odkril skrivnost, ki mu že vse življenje ne da miru in je postala skoraj krajevna legenda. Kdo je dojenček, ki so ga vrgli v morje? Kdo so njegovi starši?

Atene v 4. stoletju pred našim štetjem. V mrzli noči kozji pastir nedaleč od Likabeta najde truplo efeba, učenca na Platonovi Akademiji. Vse kaže, da so ga napadli in raztrgali volkovi – ugrizi, praske, srce iztrgano. Toda njegov učitelj Diagoras sumi, da smrt ni bila nesreča. Po pomoč se obrne na Herakla Pontorja, atenskega »detektiva«, Razbiralca resnic.

Votel kamen, po svojem temeljnem žanru ljubezenski roman, je dramatična zgodba zakoncev v zgodnjih srednjih letih, arhitekta in umetnostne zgodovinarke, ki pristaneta v novinarstvu. Njemu razpuščeni etični principi v delu slovenskega tiska omogočijo, da objavi psihiatrične izvide vidnega politika.

Jacob Jankowski, triindvajsetletni študent veterine poljskega rodu, si najbolj od vsega želi, da bi končno izgubil nedolžnost. Potem ko se njegovi starši smrtno ponesrečijo z avtomobilom, obupan in zgrožen ob spoznanju, da je čez noč postal brezdomec, zapusti predavalnico kar sredi zaključnega izpita in skoči na prvi vlak, ki pripelje mimo – cirkuški vlak Svetovne senzacije bratov Benzini.

Kulisa romana V deželi mož (2006) je libijsko politično stanje sedemdesetih, z odra pa ga spremlja devetletni Sulejman. Ko poskuša razumeti nenavadno vedenje svojih staršev, spoznava le polresnice: kako to, da je videl očeta, medtem ko naj bi bil ta službeno odsoten, kakšno »zdravilo« jemlje mama, da se po njem čudno vede in razkriva svojo zgodbo o prisilnem zakonu, in zakaj sežiga očetove knjige?

Glavni junak romana To sem vendar jaz (Das bin doch ich, 2007) je pisatelj z imenom Thomas Glavinic. Z dobršno mero humorja, samoironije in optimizma se sooča z majhnimi in velikimi ovirami na svoji življenjski poti, ki jo deli z ženo Else in s sinkom Stanislausom ter s prijateljem in pisateljskim kolegom Danielom (v njem prepoznamo slavnega pisatelja Kehlmanna, avtorja Izmere sveta).