Knjige

Knjiga Okrog Ljubljane je izletniški vodnik po 61 točkah v bližnji okolici slovenske prestolnice in je tako prvi Kozinčev vodnik, ki se je omejil le na en del Slovenije. Ljubljana ima pred večino drugih evropskih prestolnic enkratno prednost: že na pragu njenih predmestij se začno širiti vabljiva naravna okolja in razgibana, lepo oblikovana kulturna pokrajina. Pešpoti se ponekod začenjajo že za zadnjo avtobusno postajo mestnega avtobusa, samotna narava pa je dosegljiva po le nekaj kilometrih vožnje z osebnim avtomobilom.
Avtor se je za opis večine izletov znova podal po lastnih stopinjah štirih knjig iz serije Lep dan kliče in še kaj dodal, 12 izletov pa je čisto novih. Cilji so v povprečju oddaljeni 15 do 25 km, le redki več kot 40 km iz Ljubljane.

Pisca sta s pričujočo trilogijo, ki je brez primere v slovenskem preiskovalnem novinarstvu, opravila izjemno delo. Orožarska afera, ki je grdo umazala svetlo in toplo zgodbo o slovenskem osamosvajanju, po njuni zaslugi zdaj vendarle dobiva končne obrise. V treh zajetnih knjigah sta javnosti po več letih neutrudnega brskanja in iskanja manjkajočih kamenčkov v prikrivanem orožarskem mozaiku sestavila sliko, v kateri je tako rekoč vse jasno. Zdaj je dokončno znano, kdo vse je vlekel niti v zgodbi, ki junaško in močno idealizirano visoko pesem osamosvojiteljev postavlja v povsem drugačno, bistveno bolj kritično luč. Kot da bi sledila Bertoltu Brechtu, ki je nekoč dejal: Nesrečna je dežela,  ki potrebuje heroje. Predvsem zato, ker za njihovimi hrbti nikoli ni videti umazanih podrobnosti.

Država je bila mlada, spreminjala se je družbena ureditev, učinkovitega nadzora še ni bilo, priložnosti v trgovini s smrtjo pa so se ponujale kar same.
Kdo si je takrat drznil oporekati herojem osamosvojitvene vojne? Bogokletna je bila že sama misel na to, da bi bili ti junaki povezani z mafijo in tajnimi službami iz nekdanjih držav realnega socializma. Druga knjiga trilogije, ki je pred vami, pa govori prav o tem – o tako rekoč popolnem zločinu v imenu države.

Pisca te knjige, prekaljena novinarja, sta v minulih nekaj letih opravila orjaško preiskovalno delo. Premetala sta na tisoče papirjev in se pogovarjala z mnogimi neposrednimi pričami dogodkov, ki jih opisujeta. Njuna knjiga, polna doslej manj znanih ali celo popolnoma neznanih podrobnosti, je zato izjemno pomemben korak na poti do popolne resnice o trgovini z orožjem, ki je v dobršni meri kriva za zdajšnje zatohlo in zastrupljeno politično ozračje v komaj dvajset let mladi državi.

Po smrti osemdesetletnega Borisa Podlogarja se v domači hiši po dolgem času zopet zbere vsa družina: hčere Avgusta, Julijana in Maja s svojimi možmi in vnukinja Tanja. Podlogar je umrl v nenavadnih okoliščinah, izkaže se celo, da je tudi njegov pogreb že organiziran. Bil je zanimiv gospod z mnogimi skrivnostmi in skozi zgodbo se pojavlja vedno več dejstev, ki štrlijo iz okvirov sprejemljivih družbenih norm. Bodo skrivnosti razkrite in ugled častitljive družine uničen ali ga bodo pustili počivati v miru?

Kaj ima za bregom pripovedovalec, ki svojo pripoved prostodušno začne z dogodkom, ki se bo šele zgodil v neki prihodnosti romanesknega sveta, v katerega sploh še nismo uspeli vstopiti? Kaj lahko kot bralci še pričakujemo, če že na pragu tega sveta vemo, da je neizbežno obsojen na katastrofo? Glede na to, da gre za delo Lucije Stepančič, nam z obešenjaštvom, ironijo in sarkazmom ne bo prizaneseno. Pa četudi gre za zgodbo, ki bi lahko bila tragedija nekega zasebnega sveta: Katarina, falirana študentka ekonomije, se malo iz zdolgočasenosti, malo iz maščevanja bivšemu ljubimcu, malo pa iz strahu pred tem, da bi bila sama, spusti v razmerje z Davorjem, ki je, ne da bi za to vedel, HIV pozitiven.

V svojem najnovejšem romanu avtorica skozi tri zgodbe, postavljene v tri različna časovna obdobja – začetka našega štetja, čas prve in druge svetovne vojne v Prekmurju in čas konca hladne vojne – tematizira usodo večnih popotnikov, potovcev.

Pedagoški triptih je izpoved ravnatelja osnovne šole, je njegov obračun s samim seboj in z ljudmi, ki ga obkrožajo v svetu lažnive pedagogike. Ravnatelja je vzgoja iz časov starega režima zaznamovala do te mere, da povsod vidi samo pedagoško zlo. V svojih zapisih zato neusmiljeno razkrinkava skrivnosti svoje stroke, ki se ga hoče odkrižati, duševno pohabljenost in izumetničenost staršev, ki egocentrično in fanatično branijo pravice svojih otročajev, zgraža se nad moraliziranjem, blebetanjem in mlatenjem prazne slame histeričnih učiteljic v zbornici ...

8. januarja 1943 dvatisoč vojakov nacistične vojske (zvečine Avstrijcev in mobiliziranih Slovencev) na Osankarici v osrčju Pohorja, v zamočvirjeni in odročni hosti pri Treh žebljih, obkoli Pohorski bataljon in v dveinpolurni bitki pobije vseh 69 vkopanih partizanov, med njimi dva otroka in več žensk. Opoldne zaplešejo škornji je naš praktično prvi roman o pohorskem boju, ko se je skupina Slovencev uprla mogočnemu nacističnemu stroju, ki je sam zase trdil, da je nepremagljiv, in ki mu je führer na začetku vojne naročil, da je treba Štajersko 'spet narediti nemško'.

Hotel Abbazia je že peti zapovrstni primer inšpektorja Vrenka, ki doživlja evolucijsko preobrazbo. Pa vendar: Avgust Demšar, tvorec cikličnega detektivskega romanopisja, ohranja stilistično in vsebinsko konciznost, ki ju inteligentno in reflektirano vpenja v žanr posredi. V delu je najti reference na aktualne politične in ekonomske resničnosti; pripoved teče tekoče, (kajpada) nadrobno premišljeno, znotraj predvidene dramaturgije spretno nastavlja uganke in verodostojno izpelje nastavljeno detektivsko pot.