Filozofija Andyja Warhola je, seveda, filozofija malo drugače. Ne le, ker gre za enega najbolj opaznih umetnikov prejšnjega stoletja, temveč tudi in predvsem zato, ker gre za morda najbolj ekscentričnega. Takšna so tudi Andyjeva razmišljanja o ljubezni, spolnosti, lepoti, slavi, delu, denarju, New Yorku, Ameriki in samem sebi, pa čeprav je njihova odštekanost najbolj v tem, da so hkrati povsem preprosta. Ne poskušajo biti prevzetna, globokoumna in nerazumljiva. Razkrivajo umetnikovo življenje, njegovo »nenavadnost navad« in so obenem dokument časa, ki bi mu lahko rekli neoavantgarda, pa čeprav je pri Warholu tudi ta koncipiran malce drugače. »Poskušam se domisliti, kaj je čas, pa se ne morem spomniti drugega kot ... ›Čas je čas, ki je bil.‹«