Jezusovo življenje je prva knjiga Renanovega monumentalnega dela Zgodovina izvorov krščanstva (1863–79). Čeprav jo zlasti po znanstveni plati preostale knjige presegajo, ni tolikšne popularnosti doživela nobena: Jezusovo življenje je leta 1867 izšlo že trinajstič.
Skrivnost tega uspeha je preprosta: zgodbo, ki jo večina zahodnih ljudi še danes šteje za največjo zgodbo vseh časov, je Renan povedal na način, ki je natanko ustrezal 19. stoletju. Evangelij po pozitivistično, evangelij kot roman. Sodobniki in sodobnice nad besedilom niso bili navdušeni zato, ker bi iz njega izvedeli kaj bistveno novega o Jezusu: saj tudi niso – očarani so bili nad občutkom, da je Jezus pred njihovimi očmi »zaživel«, da jim je bil »nazorno prikazan«.
Katoliška cerkev se je na knjigo burno odzvala: zoper roman in njegovega avtorja so poleg laikov množično pisali duhovniki na čelu s škofi. Napadi so bili velikokrat zelo osebni. Cerkev se je trudila ustvariti vtis, da gre pri Renanovem odpadništvu za dejanje sprijenega, ciničnega ali celo bolnega duha. Pa vendar so ravno ti napadi v določenem smislu celo pripomogli k uspehu Jezusovega življenja (škandal je bil že takrat dobra reklama). Bolj raznoliki pa so bili odzivi s strani umetnikov in intelektualcev: eni so Jezusovo življenje hvalili, pomenljiva pa je Flaubertova ugotovitev, češ »pričakoval sem, da bo Renanova knjiga bolje dokumentirana. No, ženskam in vsem drugim, ki imajo radi lahko branje, bo seveda ugajala.«