Če v mestu, ki je vse drugačno, kot se ga spominjaš, čakaš na prijatelja, ki ga ni, iščeš modro kroglo v rokah svetnika, o kateri nisi prepričan, ali je sploh resnična, tavaš po ulicah, ki se zdijo, da drsijo proti težki, temni reki, se zatekaš v beznice in k njihovim propadlim prerokom, imajo stvari drugačen priokus. Drugačno svetlobo. Svetlobo severnega sija.
Tako je doživljal Maribor Josef Erdman, ki je na novoletni dan 1938 z vlakom pripotoval v mesto, da bi se dobil s poslovnim prijateljem. Razen nekaj vmesnih poglavij, ki nizajo kulise onstran Erdmanovega sveta in z nekaj specifičnimi prizori ali opisi podajo bralcu prerez bolnosti meščanske družbe in gojišča zla, ki se je v takratni Evropi pripravljalo na skorajšnji izbruh, in končnih poglavij, ki Erdmana umestijo v širši kontekst, bralec iz poglavja v poglavje tava z zmedenim, včasih prestrašenim, drugič obupanim, pasivnim in včasih brezsramnim junakom skozi vsakdanja, pa tudi nenavadna doživetja. V visoki družbi, kjer je s svojo nenavadno pojavnostjo skorajda eksot, se Erdman zaljubi v ženo svojega novega znanca in se z njo zaplete v skrivno razmerje. Ko pa minevajo dnevi, ko je upanje na kolegov prihod vse šibkejše in začne zmanjkovati denarja, Erdman sam začne drseti proti mlaki najnižjih slojev, revščine, alkoholizma in brezumja. Srhljiva rdeča svetloba, ki obžari zimsko mestno obzorje, je veličasten, grozeč simbol norosti, v katero se sprevrača bivanjska klima Evrope in posameznika v njej. Roman se izteče s presenetljivim obratom, ki bralca opomni, kako krhko je človeško življenje in kako pomembno lahko nanj vplivajo na videz povsem naključni dogodki in povezave.
Po branju Severnega sija Maribor za bralca ni več samo veliko mesto. Lent ni več le romantično obrežje z ljubkimi lokali, temveč dobi temačno, »dickensovsko« ozadje. Trgi in ulice nosijo v svojem spominu krvave packe, revne večstanovanjske hiše so polne odmevov neskončno malomeščanskih predsodkov, renčečih zvokov človeškega krdela. Kje je Abesinija? Kje je pot na prelepo Pohorje, ki je zavila v blaznost? Drago Jančar vam s svojim umerjenim slogom v bralsko sodoživetje postavlja zidak za zidakom, okno za oknom, dokler s svojo mojstrsko pripovedno prakso ne doseže, da ne le (u)vidite, temveč tudi vstopite v veličastno stavbo, ki jo je zgradil.

Knjiga je izšla v okviru projekta MARIBOR 2012 – Evropska prestolnica kulture.