antična in klasična književnost

Leta 1803 so med knjigami samostanske knjižnice benediktinske opatije Benediktbeuern (v dolini reke Loisach), ko so jo prenesli v dvorno knjižnico bavarskih vladarjev v München, odkrili dragocen rokopis, opremljen z osmimi prelepimi miniaturami. Rokopis vsebuje latinske, srednjevisokonemške in starofrancoske pesmi, nastale v 12. in zgodnjem 13. stoletju. Te, po vsebini večinoma ljubezenske, pivske in sploh veseljaške pesmi, so po Benediktbeuernu, imenovanem tudi Bura, dobile ime Carmina Burana. Bile so vseskozi priljubljene zlasti med študenti, svetovni sloves pa dolgujejo skladatelju Carlu Orffu, ki je leta 1937 na nekatere med njimi zložil scenično kantato.

John Milton (1608–1674) sodi v vrh angleške in evropske poezije moderne dobe. Bil je vrhunsko izobražen humanist, pisal je v angleščini, latinščini in italijanščini, znal je grško in hebrejsko, si dopisoval in gojil osebno znanstvo z najvidnejšimi evropskimi izobraženci od Huga Grotiusa do Galilea. S slogom in tematiko je vplival na cele rodove pesnikov, od Drydena, Popa, Blaka, Coleridgea, Byrona, Shellyja in Keatsa do Melvilla in Frosta, pa tudi od Klopstocka do Njegoša ...
Z bibličnim epom Izgubljeni raj (1667 in 1674) je zaznamoval ne le svoje stoletje, ampak še bolj naslednja obdobja angleške, ameriške in svetovne književnosti, umetnosti in glasbe.

Ta navidez ljubka knjižica žaljivk, zmerljivk, namigov in najrazličnejših zlobnih dovtipov se morda zdi kot otroška slikanica, vendar pozor – knjiga je namenjena odraslim. Avtorja, britanska romanopiska, mladinska pisateljica in avtorica več antologij Michelle Lovric ter poznavalec klasičnih jezikov in kultur Nikiforos Doxiadis Mardas, sta namreč skrbno izbrala besede in besedne zveze, povedi, verze in kitice klasičnih rimskih oziroma latinskih pesnikov in pisateljev, ki so bili v svojih delih tudi šaljivi, predrzni, nesramni, žaljivi, hudobni, opolzki ...

Aureolus nec satis umquam lectus libellus
 »zlata knjižica, ki pa jo komaj kdaj kdo prebere«
(humanist Isaac Casaubonus leta 1605 o Longinovem delu)

O Longinu, sicer tudi piscu razprave o Ksenofontu, je malo znanega. Tudi vprašanje njegove identitete še vedno nima dokončnega odgovora; v strokovni literaturi ga najdemo pod imeni Longin, Dionizij Longin, Dionizij, Psevdo-Longin (da ne bi prišlo do zamenjave s platonskim filozofom Plotinom iz 3. stoletja po Kristusu) in Anonymus; najbolj se je uveljavilo ime Longin. Poskusi natančnejše določitve, ki temeljijo na kronoloških in stilističnih primerjavah z raznimi pisci, so neprepričljivi. Če lahko sklepamo po delu samem, je bil avtor najbrž retor, ki je imel za sabo dolgoletno govorniško prakso in široko znanje na področju literarne znanosti, literarne kritike in stilistike.

Aristotelova Retorika je eno tistih antičnih del, ki so s svojim vplivom zaznamovala razvoj retorike za stoletja, vse do danes: najprej v tradiciji peripatetske filozofske šole, nato v Rimu, zlasti pri Ciceronu in Kvintilijanu, prek rimske književnosti pa v evropskem kulturnem prostoru. Rimski avtorji so povzeli le nekatere segmente ali dele Aristotelovega nauka o retoriki. Cicero in Kvintilijan sta sicer poznala retorično tradicijo, ki je segala v obdobje ob koncu 6. in na začetku 5. stoletja pr. Kr., nista pa vrednotila in razlagala filozofskega ozadja Retorike in njene vpetosti v Aristotelov filozofski sistem. Morda niti nista imela na voljo izvirnika.

Petronijev Satirikon velja za eno najzanimivejših del rimske književnosti, čeprav so se od prvotno precej zajetnega obsega ohranili le fragmenti. Glavni junak romana je mladi Enkolpij, ki kakor kak Odisej s svojim prijateljem Askiltom kolovrati po deželah in mestih italskega juga ter se zapleta v vse mogoče dogodivščine.
Delo, ki na realistično komičen način razgalja podobo rimske družbe v času cesarja Nerona, sledi tradiciji helenističnega pustolovskega romana: uporablja prvoosebno pripoved, parodijo mitov in literature, opise kipov in slik, dogodke, kot so brodolom, navidezna smrt, sodna obravnava itd.

V knjigi so zbrana besedila, ki ilustrirajo štiri kulturne razsežnosti spora med zgodnjim krščanstvom in rimsko kulturo. V Spektaklih (De spectaculis) Tertulijan silovito obračuna z rimsko kulturo javnih iger od gladiatorskih bojev do pantomime; v Ženskem lepotičenju (De cultu feminarum) prikrito polemizira z Ovidijevo priročniško poezijo in krščansko zahtevo po čistosti in čednosti razširi z idealom »naravne lepote«; v Vojaku in njegovem vencu (De corona militis) pripoveduje o vojaku, ki je na državni prireditvi stopil iz vrste in odvrgel venec, simbol nasilja, povzdignjenega v malikovalski kult.

Pesnitvi Teogonija ter Dela in dnevi pesnika Hezioda, enega od dveh najstarejših grških pesnikov oz. pesnikov sploh, zagotovo spadata med temeljna književna dela, ob Iliadi in Odiseji, ki bi ju moral poznati vsak. Teogonija je strukturirana kot bogovski rodovnik, ki je izpeljan iz prvotnega Kaosa in se nato postopoma diferencira in razčlenjuje v harmonijo urejenega bogovskega kozmosa. Je najbogatejši in najdosledneje urejen inventar grškega politeizma, kar jih je ohranjenih iz antike. Umetniška vrednost se sicer ne more primerjati z razkošnimi podobami bogovskih gostij pri Homerju, vendar posameznim odlomkom ni mogoče odrekati tudi poetičnih vrednot, tako zlasti obsežnemu proemiju, ki ga lahko označimo kot eno najlepših antičnih bogovskih himn.

Satirični ep Ukradeni koder (The Rape of the Lock) opisuje škandal, ki je izbruhnil v angleški visoki družbi, potem ko je lord Petre odrezal koder las dami Arabelli Fermor. Med Petrovimi in Fermorjevimi je nastal precejšen razkol, skupni prijatelj pa je Popu nasvetoval, naj napiše satiro in skuša z njo pomiriti duhove. Pope je zgodbo o ukradenem kodru prelil v mojstrske jambske pentametre in tako ustvaril parodijo junaškega epa: za osmešenje kapric visoke družbe je namreč uporabil Homerjeve in Vergilijeve prijeme.

Ovidij je svoj erotodidaktični priročnik Umetnost ljubezni (Ars amatoria) spesnil po zgledu govorniških priročnikov in poučnih aleksandrinskih pesnitev o kmetovanju, lovu, čebelarstvu ... Zbirko nasvetov, kako osvojiti žensko in kako ohraniti njeno ljubezen, je najprej spesnil v dveh knjigah, namenjenih moškim, ki jima je pozneje, da bi zapolnil perečo vrzel, dodal še tretjo, z nasveti, namenjenimi ženskam.
Ovidij ne daje le napotkov, kako osvojiti osebo, po kateri človek hrepeni, ampak bralca pouči tudi o tem, kako ljubezen ohraniti. Pesnitev sicer ne opeva globokega, občutenega ljubezenskega koprnenja; čustva so zgolj površinska, a kultivirana.