(avto)biografije

Barack Obama je širši javnosti prvič postal znan ob svoji pojavitvi in glavnem govoru na Demokratski nacionalni konvenciji leta 2004. Štiri leta kasneje je postal prvi afroameriški predsednik ene najbogatejših svetovnih velesil – in to je še najmanj zanimiv podatek tega mladega, karizmatičnega intelektualca, ki je željo postati predsednik zasnoval zato, da bi Združenim državam vrnil svetovni ugled, še bolj pa zato, da bi obnovil, povečal in zagotovil blaginjo tamkajšnjim prebivalcem.
Mnogi opazovalci ameriškega političnega dogajanja so mnenja, da je eden največjih Obamovih adutov njegov prepričljivi govorniški slog.

O »očetu indijskega naroda« je znanega in napisanega že mnogo, zato je njegova avtobiografija toliko bolj dragocena. V njej namreč opisuje leta svojega otroštva, mladosti in začetke »eksperimentov«, od razvoja konceptov satjagrahe (nenasilni upor) in ahimse (nenasilje) do prehranjevalnih praks in spolne vzdržnosti. Njegova pripoved ni le dragocen dokument časa, temveč nudi tudi vpogled v začetne temelje njegovega političnega delovanja, ki je dobilo svetovne razsežnosti, velik vpliv pa ima še danes. V avtobiografiji je opisano Gandhijevo življenje do leta 1920, ko pripovedovanje konča z besedami: »Moje življenje je bilo poslej tako zelo na očeh javnosti, da je komaj še kaj takšnega, česar ljudje ne bi vedeli.«

Vsako življenje je lahko roman. Za življenje Borisa Cavazze je en roman premalo.
Zgodba, ki jo je eden največjih igralcev našega prostora zaupal Vesni Milek, je stkana iz drobcev spomina, je kolaž trenutkov, otroških krivic, sramu, premagovanja ovir, vonjev, barv in razpoloženj. Vesna Milek je okruške spomina povezala v biografski roman, ki pripoveduje o nekem ranjenem otroštvu med drugo svetovno vojno in po njej, o obiskih komunistične partije v Milanu ...

Knjiga Černobilska molitev (Чернобыльская молитва) je posvečena jedrski nesreči, vendar je ta dogodek zanjo le izhodišče – po avtoričinih besedah to ni knjiga o Černobilu, temveč o svetu po Černobilu. Beremo jo lahko kot molitev posebne vrste, ki se posveča spominu na žrtve in preživele na samosvoj način, z neizprosnim in nazornim prikazom grozljivih posledic nesreče.

Mali John odrašča in se vse bolj zaveda, da je drugačen od drugih, kaj drugačen – on je nenormalen. In sramotno nenormalna je tudi njegova družina: oče ga ne pretepa, mati vozi kolo, vsak dan nosijo čevlje in nihče ne hodi v cerkev. Življenje naplavlja vse več spoznanj, nerešenih vprašanj in dilem in celo tisto vsakdanje se kaže v novi luči.

Roman Deška leta govori o Johnovem otroštvu v Južnoafriški republiki – povezava med Johnom Maxwellom Coetzeejem ter likom iz romana je namreč očitna. V njem s skopim, stvarnim slogom, ki z izjemnim posluhom za detajl v nekakšnem čarobnem obratu učinkuje obenem lirično in ganljivo, razkriva zapletena družinska razmerja in odnose, skozi katere pronica tudi širša afriška stvarnost. In s tem zadene srčiko vsakega otroštva na vseh koncih sveta.
Bralci, presenečeni nad Coetzeejevim obratom v literarnem žanru, so za nameček ugotovili, da je knjiga samo prvi del avtobiografske trilogije. Leta 2002 ji je sledila Mladost, ki nadaljuje tam, kjer se končajo Deška leta.

Ali ima žival lahko kakšen vpliv? Kolikih življenj se lahko dotakne maček? Kako je mogoče, da se zaradi zavrženega mačjega mladička majhna mestna knjižnica spremeni v zbirališče in turistično znamenitost, in kako je mogoče, da maček postane maskota tipičnega ameriškega mesteca in vse dežele ter da nazadnje doseže celo svetovno slavo? Na vsa ta vprašanja boste lahko odgovorili šele, ko boste prebrali celo zgodbo o Deweyju Berimo Čimveč, ljubljenem mačku spencerske mestne knjižnice v Iowi.

Dobri Stalin (Хороший Сталин) je avtobiografski roman, ki vsebuje precej elementov esejistike. Kritiki pravijo, da je zanj značilna postmodernistična zapletenost oblike in da je napisan kot koktajl različnih slogov.
V tem delu Jerofejev pripoveduje o Stalinovem obdobju z drugačne perspektive, kot smo je vajeni – od znotraj –, saj je njegova družina takrat pripadala najbolj privilegiranemu sloju. Knjiga je eden redkih literarnih poskusov osmisliti fenomen Stalina: kot trdi Jerofejev, je glavni paradoks zgodovine današnje Rusije, da Stalin ostaja v njej pozitiven narodni junak.

Deset minut čez šesto, sodeč po nevidni uri na steni. Minuto za minuto dobivajo obliko vedno novi predmeti. V medli svetlobi jutra se mlad patentni uradnik, z glavo, sklonjeno nad pisalno mizo, preteguje na svojem stolu. Že nekaj mesecev je mnogokrat sanjal o času. Njegove sanje so se polastile njegovih raziskav. A sanj je konec. Med številnimi možnimi svojstvi časa, ki si jih je zamislil v nič manj številnih nočeh, se mu zdi eno posebej mikavno. Saj ne, da druga niso možna. Druga bi nemara lahko obstajala v drugih svetovih.

Filozofija Andyja Warhola je, seveda, filozofija malo drugače. Ne le, ker gre za enega najbolj opaznih umetnikov prejšnjega stoletja, temveč tudi in predvsem zato, ker gre za morda najbolj ekscentričnega. Takšna so tudi Andyjeva razmišljanja o ljubezni, spolnosti, lepoti, slavi, delu, denarju, New Yorku, Ameriki in samem sebi, pa čeprav je njihova odštekanost najbolj v tem, da so hkrati povsem preprosta.