Leta 1803 so med knjigami samostanske knjižnice benediktinske opatije Benediktbeuern (v dolini reke Loisach), ko so jo prenesli v dvorno knjižnico bavarskih vladarjev v München, odkrili dragocen rokopis, opremljen z osmimi prelepimi miniaturami. Rokopis vsebuje latinske, srednjevisokonemške in starofrancoske pesmi, nastale v 12. in zgodnjem 13. stoletju. Te, po vsebini večinoma ljubezenske, pivske in sploh veseljaške pesmi, so po Benediktbeuernu, imenovanem tudi Bura, dobile ime Carmina Burana. Bile so vseskozi priljubljene zlasti med študenti, svetovni sloves pa dolgujejo skladatelju Carlu Orffu, ki je leta 1937 na nekatere med njimi zložil scenično kantato.
Primož Simoniti je izbor in prevod pesmi prvič objavil leta 1976 in nato, nespremenjenega, še leta 1994. Nekatere izmed pesmi so izšle še leta 2000 v antologiji Srednjeveški cvetnik. Za pričujočo monografijo je izbor razširil ter dodal novo ali dopolnjeno spremno besedilo. Knjigo krasijo reprodukcije miniatur iz rokopisa, ki ga hrani Bavarska državna knjižnica v Münchnu.