Ovidij je svoj erotodidaktični priročnik Umetnost ljubezni (Ars amatoria) spesnil po zgledu govorniških priročnikov in poučnih aleksandrinskih pesnitev o kmetovanju, lovu, čebelarstvu ... Zbirko nasvetov, kako osvojiti žensko in kako ohraniti njeno ljubezen, je najprej spesnil v dveh knjigah, namenjenih moškim, ki jima je pozneje, da bi zapolnil perečo vrzel, dodal še tretjo, z nasveti, namenjenimi ženskam.
Ovidij ne daje le napotkov, kako osvojiti osebo, po kateri človek hrepeni, ampak bralca pouči tudi o tem, kako ljubezen ohraniti. Pesnitev sicer ne opeva globokega, občutenega ljubezenskega koprnenja; čustva so zgolj površinska, a kultivirana. Povsem banalne praktične nasvete, od skrbi za telesno nego do spretnega osvajanja in prikrivanja čustev, pesnik podkrepi s pisano paleto mitoloških motivov in reminiscenc, ki pa jih ne niza zgolj kot dokaze svoje učenosti ali pesniške modne dodatke, ampak z njimi, kot kak izurjen odvetnik s precedenčnimi primeri, spretno argumentira svoje trditve in jih postavlja kot zgled ali svarilo, če kdo ne bi upošteval njegovih naukov.Umetnost ljubezni pa ni le neizčrpen vir antičnih mitoloških motivov, zgodovinskih utrinkov in dragocenih antropoloških podatkov. Ovidij je bil tudi pronicljiv poznavalec človeških značajev, pa četudi na lahkotno ironični ravni. Človeškega načina razmišljanja o ljubezni ne poenostavlja zgolj na »moški« in »ženski« vzorec, ampak ga diferencira tako po različnih karakternih lastnostih kakor po posameznih generacijskih obdobjih.
Umetnost ljubezni je v slovenščini prvič izšla leta 2002 (Modrijan). Za prevod je Barbara Šega Čeh leta 2003 prejela Sovretovo nagrado. Novi izdaji Umetnosti je dodana tudi kratka pesnitev Nega ženskega obraza (Medicamina faciei femineae), ki je bila prvič objavljena leta 2006..

Prevod prve knjige Umetnosti ljubezni je vključen v tematski sklop za ustni del maturitetnega izpita iz latinščine na splošni maturi.