poezija za odrasle

Pesnik Tone Pavček (1928–2011) je, preden se je poslovil, dokončal svojo zadnjo pesniško zbirko, v kateri je spregovoril o angelih, ki so, tako kot ljudje, sila različni, a skoraj vedno pripravljeni, da storijo kaj dobrega. Zadnja Pavčkova zbirka ne govori o nadnaravnih bitjih iz nebes, temveč je v svoji virtuozni pesniški igri in igrivosti čudovita hvalnica največji dragocenosti, ki jo imamo – življenju.

Leta 1803 so med knjigami samostanske knjižnice benediktinske opatije Benediktbeuern (v dolini reke Loisach), ko so jo prenesli v dvorno knjižnico bavarskih vladarjev v München, odkrili dragocen rokopis, opremljen z osmimi prelepimi miniaturami. Rokopis vsebuje latinske, srednjevisokonemške in starofrancoske pesmi, nastale v 12. in zgodnjem 13. stoletju. Te, po vsebini večinoma ljubezenske, pivske in sploh veseljaške pesmi, so po Benediktbeuernu, imenovanem tudi Bura, dobile ime Carmina Burana. Bile so vseskozi priljubljene zlasti med študenti, svetovni sloves pa dolgujejo skladatelju Carlu Orffu, ki je leta 1937 na nekatere med njimi zložil scenično kantato.

V življenju in delu Danila Kiša tiči prav toliko brezkompromisnosti in protislovnosti, da vedno znova spodbujata k premisleku. Z mojstrskim, alkimističnim obvladovanjem jezika – pa naj gre za leposlovje, esejistiko ali polemiko - preplete življenje in literaturo, in zadene v živec. Nič čudnega, da se o njem neprestano razpravlja, njegova dela pa prevaja v najrazličnejše jezike. Pričujoči pregled Kiševega ustvarjanja razkriva razsežnosti njegovih literarnih postopkov, ki so zaradi svoje avantgardnosti naleteli tako na navdušenje, kot na obsojanje, ter aktualnost njegove tematike, ki črpa iz strahot 20. stoletja na eni strani in lastne izkušnje na drugi.

John Milton (1608–1674) sodi v vrh angleške in evropske poezije moderne dobe. Bil je vrhunsko izobražen humanist, pisal je v angleščini, latinščini in italijanščini, znal je grško in hebrejsko, si dopisoval in gojil osebno znanstvo z najvidnejšimi evropskimi izobraženci od Huga Grotiusa do Galilea. S slogom in tematiko je vplival na cele rodove pesnikov, od Drydena, Popa, Blaka, Coleridgea, Byrona, Shellyja in Keatsa do Melvilla in Frosta, pa tudi od Klopstocka do Njegoša ...
Z bibličnim epom Izgubljeni raj (1667 in 1674) je zaznamoval ne le svoje stoletje, ampak še bolj naslednja obdobja angleške, ameriške in svetovne književnosti, umetnosti in glasbe.

Ta navidez ljubka knjižica žaljivk, zmerljivk, namigov in najrazličnejših zlobnih dovtipov se morda zdi kot otroška slikanica, vendar pozor – knjiga je namenjena odraslim. Avtorja, britanska romanopiska, mladinska pisateljica in avtorica več antologij Michelle Lovric ter poznavalec klasičnih jezikov in kultur Nikiforos Doxiadis Mardas, sta namreč skrbno izbrala besede in besedne zveze, povedi, verze in kitice klasičnih rimskih oziroma latinskih pesnikov in pisateljev, ki so bili v svojih delih tudi šaljivi, predrzni, nesramni, žaljivi, hudobni, opolzki ...

Cohen je Knjigo milosti, za mnoge poznavalce eno svojih najboljših del, izdal leta 1984, ko je dopolnil petdeset let. Sestavlja jo petdeset besedil – pesmi v prozi – v dveh skoraj enakih delih. Pesmi so napisane kot psalmi ali molitve – z njimi želi izpovedati svojo duhovno in moralno prenovo, izraziti šibkost, žalost in krivdo, ko se sooča s tem, kar se sprva zdi podobno nedoumljivemu vesolju.

Pesmarica je razširjena in obogatena izdaja istoimenske knjige z notnim gradivom iz leta 1999. V knjigi je objavljenih 84 najbolj uspešnih pesmi Vlada Kreslina za kitaro in klavir z notami in veliko fotografij.

Knjiga je posvečena spominjanju in odkrivanju resnice ... ter vsem iskalcem večnosti njihove luči ...

Pesnitvi Teogonija ter Dela in dnevi pesnika Hezioda, enega od dveh najstarejših grških pesnikov oz. pesnikov sploh, zagotovo spadata med temeljna književna dela, ob Iliadi in Odiseji, ki bi ju moral poznati vsak. Teogonija je strukturirana kot bogovski rodovnik, ki je izpeljan iz prvotnega Kaosa in se nato postopoma diferencira in razčlenjuje v harmonijo urejenega bogovskega kozmosa. Je najbogatejši in najdosledneje urejen inventar grškega politeizma, kar jih je ohranjenih iz antike. Umetniška vrednost se sicer ne more primerjati z razkošnimi podobami bogovskih gostij pri Homerju, vendar posameznim odlomkom ni mogoče odrekati tudi poetičnih vrednot, tako zlasti obsežnemu proemiju, ki ga lahko označimo kot eno najlepših antičnih bogovskih himn.

Satirični ep Ukradeni koder (The Rape of the Lock) opisuje škandal, ki je izbruhnil v angleški visoki družbi, potem ko je lord Petre odrezal koder las dami Arabelli Fermor. Med Petrovimi in Fermorjevimi je nastal precejšen razkol, skupni prijatelj pa je Popu nasvetoval, naj napiše satiro in skuša z njo pomiriti duhove. Pope je zgodbo o ukradenem kodru prelil v mojstrske jambske pentametre in tako ustvaril parodijo junaškega epa: za osmešenje kapric visoke družbe je namreč uporabil Homerjeve in Vergilijeve prijeme.