psihologija

Knjiga obravnava najpogostejše zmote in zablode o ljubezni ki uničevalno vplivajo na življenje in odnose večine ljudi: »ljubezen je smisel življenja«, »v pravi ljubezni ni konfliktov in jeze«, »v pravi ljubezni je spolnost izjemna«, »resnična ljubezen je brezpogojna «, »zares ljubite lahko le eno osebo v življenju«.
Avtor pronicljivo in natančno pojasni vse najpogostejše zmote pri odnosih med partnerji, zakonci in družinskimi člani.

Jonathan Haidt je profesor socialne psihologije na Oddelku za psihologijo Univerze v Virginiji. Raziskuje področje morale in čustev ter njihove inačice v različnih kulturnih okoljih.
Haidt preučuje moralnost, njene čustvene temelje, kulturne različice in tokove razvoja. Kot začetnik raziskav o moralni intuiciji je z odmikom od moralnega sklepanja odločilno spremenil polje moralne psihologije.

Ali smo ljudje res zato ›krona stvarstva‹, ker nam je dan govor kot posebna lastnost, po kateri se razlikujemo od drugih bitij, ki na lestvicah življenja posedajo po klinih ›niže‹ od nas? Imamo res posebno srečo, da nam je bil vdihnjen dar jezika, s katerim si sporočamo fizične potrebe, si razlagamo ustroj sveta in spoznavamo razsežnosti duha?
Seveda ne. Ljudje nismo bajeslovna bitja. Spadamo v vrsto Homo sapiens, ki je v eonih svoje evolucije razvila povsem samosvoj nagon, prek katerega najlaže zadovoljujemo svojo potrebo po komunikaciji.

Mars je nenavadna knjiga. Že v osemdesetih letih je postala tako rekoč kultna, še zmeraj se ponatiskuje in prevaja. Zorn svojo bolezen – nemara bi bila celo ozdravljiva, če bi bil pravi čas poiskal zdravniško pomoč – razlaga kot posledico brezplodnega življenja, to pa izvira iz vzgoje tiste vrste, ki ji pravimo malomeščanska: vzgoje v brezpogojni spodobnosti, ki pomeni neopredeljenost, nezanimanje, dvoličnost, konformizem, dolgčas, narejenost v odnosih, nekakšno razčlovečenje, ki ga kot dve nasprotni skrajnosti določata skrb za materialno na eni strani ter podložnost abstraktnemu idealu dostojnosti na drugi.

Knjiga prinaša izsledke najnovejše primerjalne raziskave med Nemčijo, Švedsko in Slovenijo o izkušnjah v šolskem okolju otrok in staršev iz mavričnih družin. Raziskava je vključevala tudi učitelje in učiteljice, ki vnašajo v poučevanje nove vsebine o družinah, družinskih oblikah in odnosih. Raziskava je prva te vrste v Sloveniji in ena prvih v državi, v kateri zares spregovorijo otroci in mladi. V knjigi, ki je namenjena pedagoginjam in pedagogom, psihologinjam in psihologom, socialnim delavkam in delavcem pa tudi staršem in mladim, so mladi iz mavričnih družin spregovorili o tem, kako se počutijo v šoli in kaj potrebujejo za varno in spodbudno šolsko okolje.

»V nasprotju z idejami, ki jih mislimo, so miti ideje, ki si nas lastijo. Ne vladajo nam z razumskimi sredstvi, temveč s pomočjo psiholoških mehanizmov, zasidranih v globini naše duševnosti, kamor žarek razuma težko prodre. Kajti miti so preproste ideje, ki jih povzdignemo v mit, ker so udobne, ne povzročajo težav, omogočajo lažjo presojo, skratka, dajejo nam občutek varnosti in nam odvzemajo dvome o naši podobi sveta, tako da nas nemir spraševanja ne sili več, da bi jo razvijali.«
Tako začenja ugledni italijanski mislec, filozof in psiholog Umberto Galimberti uvod v knjigo Miti našega časa (I miti del nostro tempo, 2009), v kateri kritično pretresa ustaljene predstave o vrsti pomembnih vprašanj in pojavov, ki zaznamujejo naše življenje.

»Ljudje smo predvsem družbena bitja in imamo možgane, ki se zelo hitro učijo delovati na družbeno sprejemljive načine. Do odraslosti se večina moških in žensk nauči vesti svojemu spolu primerno. Toda koliko tega spolno pogojenega vedenja je prirojenega, koliko pa priučenega? So nesporazumi med moškimi in ženskami biološko pogojeni? Ta knjiga poskuša odgovoriti na ta vprašanja. In odgovori vas utegnejo presenetiti.«
Moški možgani so popolnoma logično nadaljevanje knjige Ženski možgani, ki jo je avtorica objavila štiri leta prej. V knjigi obravnava moške možgane – in seveda moške same – na podoben način, kot je obravnavala ženske.

Knjig o tem, kako postati uspešnejši in samozavestnejši, je sicer veliko; vendar le malo takih, ki temeljijo na resnih večletnih raziskavah uglednih strokovnjakov in namesto ezoteričnih »hitrih receptov« ponujajo zanesljive, preverjene, preproste znanstvene metode, primerne za vsakogar.
V svoji uspešnici, prevedeni v številne jezike po vsem svetu, avtor razkriva svoja dognanja in bralcem predstavi, kako jim prilagodljivi optimizem lahko obogati življenje.

Sanje ali nočna mora? Že dve stoletji naša pričakovana življenjska doba naraste vsako leto za tri mesece. V bližnji prihodnosti, prej kot si mislimo, bomo lahko živeli petdeset, sto let dlje.
Skupina francoskih raziskovalcev je brez velikih besed odkrivala skrivnosti dolgoživosti. Njen vodja Miroslav Radman nam tu prvič razkriva zgodbo tega odkritja, ki bo zrevolucioniralo človeštvo in mu prineslo upanje, da bomo končno premagali raka.
Knjiga je napisana preprosto in razumljivo, saj je namenjena najširšemu občinstvu.

V knjigi Optimističen otrok Martin E. P. Seligman staršem, učiteljem in trenerjem ponuja večkrat potrjeni program za preprečevanje depresije pri otrocih. Med tridesetletnim raziskovanjem so Seligman in njegovi kolegi (Karen Reivich, Lisa Jaycox, Jane Gillham) odkrili povezavo med pesimizmom – premlevanje najbolj uničujočega vzroka za vsako oviro – in depresijo. Seligman odraslim pokaže, kako lahko otroke naučijo spretnosti optimizma, ki jim lahko pomagajo v boju proti depresiji, pri doseganju boljših rezultatov pri športu in v šoli ter pri izboljšanju telesnega zdravja.