Mars je nenavadna knjiga. Že v osemdesetih letih je postala tako rekoč kultna, še zmeraj se ponatiskuje in prevaja. Zorn svojo bolezen – nemara bi bila celo ozdravljiva, če bi bil pravi čas poiskal zdravniško pomoč – razlaga kot posledico brezplodnega življenja, to pa izvira iz vzgoje tiste vrste, ki ji pravimo malomeščanska: vzgoje v brezpogojni spodobnosti, ki pomeni neopredeljenost, nezanimanje, dvoličnost, konformizem, dolgčas, narejenost v odnosih, nekakšno razčlovečenje, ki ga kot dve nasprotni skrajnosti določata skrb za materialno na eni strani ter podložnost abstraktnemu idealu dostojnosti na drugi. Gotovo je zanimivo, da gre za vzgojo v bogati švicarski družini v času, ki ga še živimo, ni pa bistveno, in vseeno je, da je presojo umirajočega odločilno oblikovala psihoterapevtska pomoč. Mars (kot se imenuje sam) je kukavičje jajce v gnezdu živih. »V neozdravljivi družbi njegova smrt ni izjema, ampak običajen primer. Dokler bomo tako živeli, bomo še naprej tako umirali. To je v tej knjigi zares pretresljivo,« sklene Adolf Muschg svoj predgovor h knjigi.