slovenska književnost

Andraž je drugošolec in ga knjige ne zanimajo. S sestrico Nino si delita otroško sobo in Nino zelo jezi, ker mora zvečer, ko leže v posteljo, takoj ugasniti luč. Andraž namreč noče brati. Nekoč ga prime za roko in odpelje v knjižnico, kjer mu predstavi knjižnega molja. Ta žre knjige in Andraž se prestraši, da bo pojedel vse zanimive knjige, ki jih vidi po policah. Odloči se, da si bo eno izposodil in jo tako rešil pred knjižnim moljem. Z Nino naredita načrt, da se bosta naslednjič pripeljala v knjižnico s kolesom in odpeljala domov še več knjig.

Svetlana Makarovič piše baladne pravljice za odrasle, v katerih se loteva predelav starodavnih mitov in zgodb. Tokrat je izpisala srhljivo lepo rusko zgodbo o Sneguročki, prečudno lepem dekletu, ki ne zna imeti nikogar rada. Možje in mladeniči čutijo njen pogled kot skelečo ledeno kepo v prsih in pred to silno in hkrati sladko bolečino ne morejo in tudi nočejo pobegniti.

Zajec Berto je eden tistih, ki se morajo zaradi pomanjkanja hrane podati na dolgo pot s severa Nemčije proti jugu, kjer je toplo in se cedita med in mleko. Na svoji poti sreča številne predstavnike ostalih germanskih plemen, Mongole in celo grofa Drakulo preden pride na ozemlje današnje Slovenije. Tu se prave dogodivščine šele začnejo in nas peljejo v podzemni svet Krasa, k ponosni mišji družini, negostoljubnima zakoncema Jazbinšek ... Na koncu Berto, dolgobradi zajec, sreča svojo Marjutko na pobočju Nanosa, kjer se dokončno ustali in zre v sončni zahod proti morju.

Vsako življenje je lahko roman. Za življenje Borisa Cavazze je en roman premalo.
Zgodba, ki jo je eden največjih igralcev našega prostora zaupal Vesni Milek, je stkana iz drobcev spomina, je kolaž trenutkov, otroških krivic, sramu, premagovanja ovir, vonjev, barv in razpoloženj. Vesna Milek je okruške spomina povezala v biografski roman, ki pripoveduje o nekem ranjenem otroštvu med drugo svetovno vojno in po njej, o obiskih komunistične partije v Milanu ...

Bili so časi, ko je pojem socialni realizem dišal po dolgočasnem šolskem branju in moraliziranju, zdelo se je, da se z njim resni slovenski avtorji pač ne bodo več ukvarjali. A svet se je spremenil in družbeni angažma se je spet znašel v središču razmišljanja umetnikov; ob estetiki je vse bolj pomembna tudi etika. Pet avtorjev knjige Dan zmage se je doslej v svojih delih na umetniško prepričljiv način spopadalo z različnimi ranami naše družbe, predvsem pa so dali glas tistim, ki so potisnjeni na njen rob.

Džehenem je turcizem in pomeni pekel. Naslov se zdi ravno pravšnji, saj zgodbe, ki so tematsko povezane, opisujejo življenje tujcev v Sloveniji, ki včasih spominja na pravi pekel. V zbirki Džehenem spremljamo zgodbe posameznikov, ki so se na tak ali drugačen način znašli na geografskem prostoru naše dežele. Odnos Slovencev do prišlekov je že pregovorno vse prej kot prijazen, zato se junaki zbirke spoprijemajo s svojo eksistencialno krizo in z novim okoljem.

Hotel Abbazia je že peti zapovrstni primer inšpektorja Vrenka, ki doživlja evolucijsko preobrazbo. Pa vendar: Avgust Demšar, tvorec cikličnega detektivskega romanopisja, ohranja stilistično in vsebinsko konciznost, ki ju inteligentno in reflektirano vpenja v žanr posredi. V delu je najti reference na aktualne politične in ekonomske resničnosti; pripoved teče tekoče, (kajpada) nadrobno premišljeno, znotraj predvidene dramaturgije spretno nastavlja uganke in verodostojno izpelje nastavljeno detektivsko pot.

Avtor najbolj erotičnih strani slovenske proze Vinko Möderndorfer je zapel himnično hvalnico koži. Koža je zadnji rob, kjer se naše bitje dotika zunanjosti. Prevodnica bolečine in vir užitka, naš največji organ. Številne implikacije, od slasti do bolečine, od rojstva do umiranja in od telesnega stika do simbolnih izpeljav, se pletejo skozi osebno in esejistično pesnitev o koži.

Francoski izvirnik hvalnice Brine Svit ima v naslovu besedo 'rupture' – torej razdor, razhod. Pri teh ostrih življenjskih rezih ne gre le za ljubezenske ločitve. Na straneh knjige se avtorica sprašuje o razhajanju z jezikom, domom oziroma domovino, a tudi s prijateljstvom, pisanjem za časopis, z vsakdanjimi navadami … Vsaka ločitev je, ko je enkrat opravljena, začetek novega poglavja, po katerem nismo nikdar več isti.

Pesnik, pisatelj in v poklicnem življenju zdravnik Alojz Ihan v svoji hvalnici niza presenetljive poglede na človekovo zdravje in njegovo povezanost z družbeno stvarnostjo, ki iz človeških bitij dela bolnike – od medčloveškega in političnega nasilja do potrošniškega sužnjelastništva.