Knjižne novosti

Pri Modrijanu je pravkar izšla nova knjiga v seriji kriminalk Felidae – Cave canem, in zdaj so pred vami trije primeri slavnega mačjega detektiva Francisa: Felidae, Francis in Cave canem. Popeljejo vas v življenje mačk – in tudi v umiranje, ki ni vselej le posledica njihovega potepuškega in nezanesljivega načina življenja. Odstrejo vam pogled na to, kaj si utegne vaš ljubljenček misliti o vas, in temeljito pretresejo vaše morebitno prepričanje, da je človek krona stvarstva. Nasprotno – Francisu moramo (če si izposodimo avtorjevo prispodobo) priznati, da je pravi einstein, vsi drugi pa smo relativni.

Danila Kiša (1935–1989), ki velja za najbolj prevajanega srbskega pisatelja vseh časov, smo pri nas doslej poznali po treh knjižnih prevodih njegovih najbolj slovitih knjig: Grobnici za Borisa Davidoviča, Enciklopediji mrtvih in Vrtu, pepelu. Čeprav Kišev opus ni obsežen, pa je vendar to le skromen izkupiček slovenskih izdaj, še posebej glede na to, da smo si s pisateljem nekoč delili skupno državo. Celovitejši vpogled v pester svet Danila Kiša, ki je poleg proze pisal še poezijo, esejistiko in dramatiko, zaslovel pa je tudi s svojimi intervjuji in polemikami, odstira Čitanka, ki je pravkar izšla pri založbi Litera.

Dijaki in dijakinje, ki bodo maturirali letos, lahko z vso pravico zavidajo svojim naslednikom, sedanjim tretješolcem. Ti bodo namreč za maturo pri slovenščini – če seveda nova oblast ne bo uresničila svojih napovedi in jo preprosto ukinila – brali roman Konje krast. A pustimo politiko – vsaj za šolsko velja, da že dolgo ni prinesla česa dobrega –, Državna predmetna komisija za slovenščino za splošno maturo je letos po našem mnenju odlično opravila svojo nalogo, ko gre za izbiro književnih del. 7. februarja 2012 je za šolski esej pri pisnem delu izpita iz slovenščine 2013 razpisala tematski sklop »Otroci in starši«, v okviru njega pa predpisala dve književni deli, ki ju morajo prebrati bodoči maturanti: roman Cirila Kosmača Pomladni dan in roman norveškega pisatelja Pera Pettersona Konje krast.

V slovenskih medijih je bil doslej priimek Carrère najpogosteje omenjan v zvezi s francosko avtorico odmevnih zgodovinskih del Hélène Carrère d'Encausse, ki glede na svoje ruske korenine pretežni del raziskovanja in pisanja namenja ruski zgodovini. Eno od poglavij ruske družinske zgodovine pa je vsa leta ostajalo posebej varovana skrivnost, ki je zamikala zgodovinarkinega sina, pronicljivega pisatelja Emmanuela Carrèra (roj. 1957 v Parizu) in jo razkriva v knjigi Ruski roman oz. Moja ruska zgodba (Un roman russe). Avtor se je raziskovanja lotil z novinarskim pristopom, kar pri nastajanju zgodbe ustvarja posebno napetost in bralcu omogoča, da je navzoč pri rojstvu in razvoju dogajanja.
Na izrisovanju resničnih oseb temeljijo še druga njegova dela, med njimi roman Drugi in jaz (D'autres vies que la mienne), ki je prvi slovenski knjižni prevod tega uspešnega avtorja – pravkar je, v prevodu Marjete Novak Kajzer, izšel pri založbi Modrijan.

Prvi, za mnoge najdaljši mesec leta je mimo. Če ste prijavljeni na naše e-novice, izidov v tem mesecu niste mogli spregledati, gotovo pa smo januarja na naše police zložili nekoliko manj knjig kot v prejšnjih dveh mesecih, ko je bila knjižna produkcija zaradi bližajočega se konca leta res živahna.
Vsako leto približno takle čas nekatere slovenske založbe že objavijo, katere knjige bodo izdale do konca leta. To »dolžnost« do svojih kupcev, knjigarn in knjižnic, ne nazadnje pa tudi do avtorjev in medijev, so že izpolnile Mladinska knjiga, Cankarjeva založba in založba Modrijan. Opozorimo na nekaj najbolj izstopajočih izidov knjig v slovenskem jeziku, ki sta jih napovedali Mladinska knjiga in Cankarjeva založba in jih boste torej lahko letos kupovali tudi v Modrijanovi knjigarni. Osredotočili se bomo večidel na leposlovje in najbolj kakovostno stvarno literaturo.

Ali veste, kdo velja za prvega pomembnejšega latinskega krščanskega pisca? Tertulijan. A kljub temu doslej ni bilo na voljo omembe vrednega knjižnega dela, ki bi tega avtorja predstavilo slovenskim bralcem. A naposled je krivica popravljena ali vsaj omiljena. Pri Modrijanu so izšli štirje Tertulijanovi spisi – Spektakli, Žensko lepotičenje, Vojak in njegov venec, Grški plašč – v eni knjigi, naslovljeni preprosto: Spisi.

Pri založbi Modrijan izid domačega leposlovnega dela ni nekaj vsakdanjega, zato pa je vsako med bralce pospremljeno s toliko večjo pozornostjo, ne glede na to, kako obsežno je. Pravkar je izšla kratka zgodba Jedci rži, ki jo je napisala Aleksandra Kocmut, vsestranska knjižna ustvarjalka, ki je dejavna kot pesnica, pisateljica, prevajalka, recenzentka, urednica, lektorica in korektorica. Jedci rži so njen osmi samostojni knjižni projekt.

In kaj je Aleksandro Kocmut spodbudilo k temu, da je napisala to srhljivo zgodbo o Brinjčanih?

Stari Latinci so bili ljudje kot mi in prevevala so jih podobna čustva kot nas, le da so jih, zlasti tista najbolj nizkotna, znali ubesediti na mnogo bolj prefinjen način kot sodobni človek. Pomislite samo na današnje politike! Zlasti njim bi ta posrečena zbirka latinskih zmerljivk, žaljivk in dovtipov utegnila koristiti, v parlamentu bi se lahko ozmerjali, kot predlagajo Plavt, Cicero, Marcial, Katul in drugi veliki rimski umi; če drugega ne, bi imeli vsaj dober razlog, zakaj ne razumejo drug drugega – znanje latinščine je pač še vedno precejšnja izjema.
A brez skrbi, v knjižici Kako užaliti, ozmerjati in namigniti v klasični latinščini, ki je pravkar izšla pri Modrijanu, so tudi prevodi.

Izšel je Severni sij, posebna izdaja enega Jančarjevih najboljših in najbolj znanih literarnih del. Tretji roman Draga Jančarja letos dopolnjuje 28 let in doživlja čisto posebno čast – eno osrednjih mest v programu Evropske prestolnice kulture 2012. Pri Modrijanu, kjer so objavili tudi Jančarjeva zadnja dva romana, Drevo brez imena (2008) in To noč sem jo videl (2010), je Severni sij zasijal še četrtič, v soboto, 14. januarja 2012, na otvoritveni dan Evropske prestolnice kulture, pa je v Mariboru zasijal čisto zares, kot veličasten svetlobni napis na Trgu Borisa Kidriča. Mesto Maribor bo namreč osvetljeno vsak dan tega leta, Jančarjev zemljevid pa bo sijal na osmih lokacijah – na eni izmed njih bo tudi napis To noč sem jo videl.

Čeprav nosi eden letnico 2011, drugi pa 2012, sta izšla hkrati, imata celo povsem enako število strani, nedvomno pa ju druži še dejstvo, da gre za velika romana, ne ravno po obsegu, temveč po pomenu njunih avtorjev, ki sta vrstnika, ter sledovih, ki sta jih pustila v svetovni književnosti. Da ne govorimo o tem, da prevoda zapolnjujeta veliko vrzel v naši prevodni književnosti. Oba sta na neki »način klasika«, prvi je nastal sredi šestdesetih, drugi pa leta 1981.