Knjižne novosti

Če bi morali izbrati eno značilnost, po kateri je avstrijski dirigent Nikolaus Harnoncourt najbolj znan, bi bil to verjetno poseben žar, s katerim dirigira. Ta žar je razviden tudi v pogovorih z njim, ki so zbrani v knjigi Toni so vzvišene besede, ki je pravkar izšla v Modrijanovi zbirki Poteze. Dirigentova poglobljena razmišljanja o glasbi so navdihujoča in po njih si boste gotovo želeli več glasbe. Pred kratkim, 22. aprila 2012, je Harnoncourt prejel zlato medaljo britanske Kraljeve filharmonične družbe, kar poleg številnih drugih nagrad dokazuje, da je eden najvidnejših sodobnih dirigentov. S svojim delom navdušuje tako glasbenike, s katerimi sodeluje, kot tudi poslušalce.

Po razlagi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika so žitja življenjepisi svetnikov, svetih ljudi v pravoslavnih deželah. V novi pesniški zbirki Ervina Fritza pa so pod naslovom Žitja zbrane zgodbe iz življenj navadnih ljudi, ki niso zato nič manj zanimive. Opisane so različne usode od povojnega časa do danes, vsaka po svoje je posebna, včasih presenetljiva, včasih tudi pretresljiva. Knjigo krasijo vrhunske ilustracije Jožeta Ciuhe, ki z njimi razkriva svoj pogled na pesmi.

Avstralskega režiserja Petra Weirja gotovo poznate po številnih filmskih uspešnicah, kot so Trumanov show, Društvo mrtvih pesnikov, Zelena karta, Priča – vse od naštetih so nastale v Ameriki, kamor se je režiser preselil na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med omenjenim naborom njegovih slavnih filmov pa manjkata še dva ključna »avstralska«: Galipoli, ki je igralca Mela Gibsona povzdignil med zvezde, in Piknik pri Hanging Rocku, ki je Weirju prinesel prvi mednarodni ugled, avstralsko kinematografijo pa postavil na svetovni zemljevid.
Pri snemanju Piknika je bilo nekaj zapletov. Tako se prvotno izbrani scenarist David Williamson menda ni utegnil lotiti dela, na njegovo mesto je prišel Cliff Green, ki je prav s scenarijem za Piknik napisal svoje najslavnejše delo.

»Zadnji dve leti življenja staneta vse sisteme socialnega varstva na svetu več kot vsa leta prej. Če umrete pri devetdesetih, bo znesek zdravstvenih izdatkov za obdobje od oseminosemdesetega do devetdesetega leta enak, če ne višji, kot znesek za prvih oseminosemdeset let vašega življenja. Če vse bolezni, ki nas morijo, časovno zamaknemo in raztegnemo, bo finančno breme manj težko. Predstavljam si stodvajsetletnika, ki ima srce, telo in predvsem možgane štiridesetletnika, ki pa je že preživel sto let v učenju in nabiranju življenjskih izkušenj. Mar ni to lepa ideja?«
Če vam zgornje besedilo ni vzbudilo zanimanja, ste bodisi premladi ali pa mislite, da ne boste nikoli ostareli in se vas takšne vsebine ne tičejo. Odlomek je namreč izbran iz knjige Onkraj naših bioloških meja francoskega znanstvenika hrvaškega rodu Miroslava Radmana, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri založbi Modrijan.

Sreda, 10. april 1912. Opoldne se iz angleškega pristanišča Southampton na svojo prvo plovbo odpravi RMS Titanic, takrat največja, najlepša in najrazkošnejša križarka na svetu, ponos britanske ladijske družbe White Star. Potovanje naj bi se za več kot 2200 potnikov in članov posadke končalo 15. aprila v New Yorku.
V nedeljo, 14. aprila, ob 23.40 Titanik trči v ledeno goro in se manj kot tri ure pozneje, 15. aprila ob 2.20, potopi. Življenje izgubi več kot 1500 ljudi, med njimi osem glasbenikov: Wallace Henry Hartley iz Dewsburyja, kapelnik; W. Theodore Brailey iz Londona, klavir; John Law Hume iz Dumfriesa, violina; George Krins iz Lièga, Belgija, viola; John Fred Clarke iz Liverpoola, bas; Roger Bricoux iz Lilla, Francija, Percy C. Taylor iz Londona in John Wesley Woodward iz Headingtona, čela. Umrli so, medtem ko so igrali »K tebi želim, moj Bog« (Nearer, My God, to Thee).

Se spominjate Gianluigija Nuzzija? Junija 2010 je pri založbi Modrijan izšla njegova knjiga Vatikan, d. d., in ob tej priložnosti je Nuzzi obiskal Ljubljano ter knjigo predstavil v Modrijanovi knjigarni. Prvi natis knjige je bil razprodan, še preden se je poletje dobro začelo, zato ne dvomimo, da bo podobno zanimanje vzbudila tudi knjiga Metastaza, ki jo je Nuzzi napisal v sodelovanju s Claudiem Antonellijem, izšla pa je ravnokar, skoraj hkrati s knjigo Skrivni Wojtyła, ki sta jo napisala Nuzzijeva kolega Giacomo Galeazzi in Ferruccio Pinotti.

Pred kratkim smo v časopisju prebrali za mnoge bržkone presenetljiv zapis o ameriškem zunanjem ministrstvu, češ da je državo Vatikan uvrstilo v srednjo kategorijo (›skrb zbujajoče‹) na svoji tristopenjski lestvici držav kot morebitnih središč za pranje denarja. Resda mu dela družbo še približno tretjina vseh samostojnih držav na svetu, prav pohvalno pa to gotovo ni, zato je bilo tudi v javnosti komaj deležno omembe, največkrat pač le kake nejeverne dvignjene obrvi.
To niti ne preseneča, saj ›se ve‹, da je načeloma deplasirano, če se tako ugleden subjekt mednarodnega prava, kot je Sveti sedež, postavlja v bližino najhujšega kriminala.

Pri založbi Miš je izšel roman Izgubljeni gozd Zorana Šteinbauerja. To je intimna izpoved prvoosebnega pripovedovalca Karla, v kateri spremljamo njegovo življenje, predvsem pa njegovo dojemanje sveta od otroških in deških, posebno študentskih let (v semenišču) do trenutka, ko ga življenje (nemara prehitro in pregrobo) zbrusi v zrelega moža. Karel v treh delih romana prehodi tri pomembne etape človekovega samospraševanja: začne z naivno zaupljivostjo, ta se poruši do samih temeljev, na njih pa se – ne brez muke in dvomov – oblikujejo nova, zrelejša spoznanja, ki ne nihajo več ne v črno ne v belo skrajnost.

V veliki zadregi bi se znašel povprečen slovenski bralec, če bi moral našteti deset sodobnih čeških pisateljev, najbrž mu v spomin ne bi uspelo priklicati niti peterice. Saj ne trdimo, da bi bil češki bralec kaj uspešnejši pri naštevanju slovenskih književnikov, a dejstvo je, da o stopnji poznavanja češke literature pri nas skorajda ni vredno izgubljati besed. Po podatkih Sursa smo leta 2010 iz češčine in slovaščine prevedli sedem romanov in eno zbirko kratke proze, poezija pa kakor da ne obstaja (da o drugih žanrih sploh ne govorimo). Tudi zato pomeni za založnika izjemen podvig, če si upa na kratko poličko k Michalu Vieweghu položiti še knjigo kakšnega drugega češkega avtorja, in to tem bolj, če ta ne spada med »zabavno« literaturo, med ljubezenske zgodbe ali pa kriminalke.

… časa, »ki je bil prelomen v toliko pogledih, zlasti za naš prostor, mi – dva mlada para na koncu študija – pa smo v iskanju novih, tudi duhovnih orientacij iz običajne prehrane sklenili preiti na vegetarijansko. Takrat je bil to, na zasebni ravni, poskus mega velikosti. Marsikateri družinski član ali kolega je dvomeče dvignil obrvi, ko je izvedel za našo odločitev.
V restavracijah, gostilnicah in hotelih so nam ob vprašanju, kaj bi lahko dobili za obrok brezmesnega, enotno, kot po začaranem dogovoru, ponudili trojček kuhanega korenja, graha in cvetače na maslu, pa še krompir in solato. V najimenitnejšem ljubljanskem lokalu smo za nameček dobili šampinjone na žaru – in to je bila že gostija.
Marsikomu pa se je naše ›eksperimentiranje z zelenjavo‹ zdelo zanimivo.«