Antična književnost

Ali veste, kdo velja za prvega pomembnejšega latinskega krščanskega pisca? Tertulijan. A kljub temu doslej ni bilo na voljo omembe vrednega knjižnega dela, ki bi tega avtorja predstavilo slovenskim bralcem. A naposled je krivica popravljena ali vsaj omiljena. Pri Modrijanu so izšli štirje Tertulijanovi spisi – Spektakli, Žensko lepotičenje, Vojak in njegov venec, Grški plašč – v eni knjigi, naslovljeni preprosto: Spisi.

Stari Latinci so bili ljudje kot mi in prevevala so jih podobna čustva kot nas, le da so jih, zlasti tista najbolj nizkotna, znali ubesediti na mnogo bolj prefinjen način kot sodobni človek. Pomislite samo na današnje politike! Zlasti njim bi ta posrečena zbirka latinskih zmerljivk, žaljivk in dovtipov utegnila koristiti, v parlamentu bi se lahko ozmerjali, kot predlagajo Plavt, Cicero, Marcial, Katul in drugi veliki rimski umi; če drugega ne, bi imeli vsaj dober razlog, zakaj ne razumejo drug drugega – znanje latinščine je pač še vedno precejšnja izjema.
A brez skrbi, v knjižici Kako užaliti, ozmerjati in namigniti v klasični latinščini, ki je pravkar izšla pri Modrijanu, so tudi prevodi.

Traktat O vzvišenem, ki je najverjetneje nastal v času vlade cesarja Hadrijana, lahko iz več razlogov postavimo ob bok Aristotelovi Poetiki in Horacijevemu Pismu o pesništvu. Grk Longin, o katerem drugega, kot da mu je pripisan ta spis, ne vemo, se v njem loteva številnih vprašanj s področja literarne teorije in kritike. V primerjavi z Aristotelovo Poetiko odpira nekaj zanimivih vpogledov in izraža tudi nekatere precej drugačne ocene in vrednotenja antične literature.
»Zlata knjižica, ki pa jo komaj kdaj kdo prebere,« je leta 1605 o tem delcu zapisal humanist Isaac Casaubonus. To je pri nas veljalo vse do danes – Longinove razprave O vzvišenem, redkim poznavalcem morebiti bolj znane po latinskih naslovih De sublimi ali tudi De sublimitate, ni bilo mogoče brati v slovenskem prevodu.

Ko bi bil Mark Tulij Ciceron naš sodobnik in bi pisal ter svoja dela izdajal pri današnjih založbah, bi bile njegove knjige prav gotovo med najbolj branimi in najbolje prodajanimi. Preberite katero od njegovih knjig, pa se o tem prepričajte sami, in če niste vešči brati v latinščini, se boste razveselili prevodne novosti, pravkar izšle v zbirki Koda Študentske založbe. Ciceronovo etično razpravo O dolžnostih je prevedla Nada Grošelj, ki je besedilo tudi opremila z opombami. Spremno besedo je napisal Brane Senegačnik.

Stari Rimljani so dajali praktični aplikaciji filozofije prednost pred spekulacijo, zato je bila zanje najprivlačnejša veja te vede etika ali nravna filozofija, ki je učila, kakšno ravnanje vodi k uspehu in sreči.

V zbirki Dialog z antiko, ki jo izdaja Institutum Studiorum Humanitatis (ISH), je pravkar izšla knjiga O prerokovanju Marka Tulija Cicerona.
Mark Tulij Ciceron (106–43 pr. Kr.) je bil najpomembnejši rimski govornik in prozni pisec, čigar proza je vplivala še na slog mnogih avtorjev v modernih jezikih. V rimsko kulturo je vpeljal grške filozofske sisteme in misli, ki jih je prilagodil rimskemu okolju in nazorom, ter utemeljil latinsko filozofsko izrazje. Razprava O prerokovanju (De divinatione) je vsaj deloma nastala že pred smrtjo Julija Cezarja 15. marca 44 pr. Kr., po tem dogodku pa jo je avtor še dokončno uredil in objavil. Sestavljata jo dve knjigi: v prvi po kratkem predgovoru Ciceron takoj preide na pogovor o prerokovanju in o obstoju preroške zmožnosti, ki naj bi ga imel z mlajšim bratom Kvintom, in skozi njegova usta predstavi argumente, ki govorijo prerokovanju v prid, v drugi pa te iste argumente sistematično ovrže.

Društvo za antične in humanistične študije Slovenije (DAHŠ) je ob osemdesetletnici Kajetana Gantarja pripravilo dvojno številko revije Keria – Studia Latina et Graeca. Kerio (v grščini ‘satovje’) je društvo ustanovilo že leta 1999 kot osrednjo slovensko revijo za vsa področja grških in latinskih študijev, pri izdaji najnovejše, kar 480 strani obsegajoče številke 12. letnika, pa je sodelovala tudi založba Modrijan.

Ker pa vidimo, da je vsaka polis neka skupnost in da je vsaka skupnost sestavljena zaradi nekega dobrega (kajti zaradi tega, kar se jim zdi dobro, vsi ljudje opravljajo vsa dejanja), je jasno, da vse [skupnosti] težijo k nekemu dobremu, a najbolj in k najpoglavitnejšemu dobremu izmed vseh teži tista skupnost, ki je med vsemi najpoglavitnejša in vključuje vse druge. To pa je skupnost, imenovana polis, oziroma politična skupnost.
S to ugotovitvijo je Aristotel začel svoje najpomembnejše ohranjeno politično delo, Politiko.

Pri Modrijanu je izšla Contejeva Zgodovina latinske književnosti. Ljubitelji antike in antične književnosti, še posebej pa študentje klasične filologije, primerjalne književnosti, slovenščine, zgodovine, filozofije, prava in mnogih drugih usmeritev bodo veseli te zelo obsežne (880 strani), a pregledne knjige, ki predstavlja latinsko književnost »ab urbe condita« do konca rimske države.