Iz založb

Cankarjeva založba je pred kratkim zasnovala novo zbirko, ki jo je poimenovala – Hvalnice. Knjižice so malega formata in skromnega obsega, vendar z bogato vsebino. Njihovi avtorji predstavljajo »osebne zgodbe ali razmišljanja o ustvarjalnih stiskah, refleksije sprotnih dogodkov ali potapljanje v spomine«. Za prvo trojico v zbirki so pisala zasukali Brina Svit, Alojz Ihan in Vinko Möderndorfer. Nastale so Hvalnica ločitvi, Hvalnica rešnjemu telesu in Hvalnica koži.
Francoski izvirnik hvalnice Brine Svit ima v naslovu besedo rupture – torej razdor, razhod. Pri teh ostrih življenjskih rezih ne gre le za ljubezenske ločitve. Na straneh knjige se avtorica sprašuje o razhajanju z jezikom, domom oziroma domovino, a tudi s prijateljstvom, pisanjem za časopis, z vsakdanjimi navadami … Vsaka ločitev je, ko je enkrat opravljena, začetek novega poglavja, po katerem nismo nikdar več isti.

Ko bi bil Mark Tulij Ciceron naš sodobnik in bi pisal ter svoja dela izdajal pri današnjih založbah, bi bile njegove knjige prav gotovo med najbolj branimi in najbolje prodajanimi. Preberite katero od njegovih knjig, pa se o tem prepričajte sami, in če niste vešči brati v latinščini, se boste razveselili prevodne novosti, pravkar izšle v zbirki Koda Študentske založbe. Ciceronovo etično razpravo O dolžnostih je prevedla Nada Grošelj, ki je besedilo tudi opremila z opombami. Spremno besedo je napisal Brane Senegačnik.

Stari Rimljani so dajali praktični aplikaciji filozofije prednost pred spekulacijo, zato je bila zanje najprivlačnejša veja te vede etika ali nravna filozofija, ki je učila, kakšno ravnanje vodi k uspehu in sreči.

UMco in Slovenska kinoteka sta pred kratkim izdali knjigo, ki bo razveselila slehernega filmofila. Osemdeset let po predvajanju prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu zlatoroga je na policah prvi celosten pregled domače filmske ustvarjalnosti: Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931–2010. Knjigo je uredil Samo Rugelj. Osrednji del zavzemajo predstavitve 205 celovečercev, od leta 1931 do leta 2010. Sledijo portreti slovenskih režiserjev, zgodovinski pregled filmografije, ki ga je napisal Zdenko Vrdlovec, in oris filmske produkcije, ki ga je prispevala Lilijana Nedić.

Še pomnite? 25. maj – dan mladosti. Tako je pisalo v šolskih koledarjih mnogih generacij mladine v nekdanji skupni državi Jugoslaviji in tega dne so bile oči milijonov uprte v televizijske sprejemnike, v prenos bržkone najmnožičnejšega dogodka v letu – štafete mladosti.
Naj bo naključje ali ne, za izid knjige Tito in tovariši dr. Jožeta Pirjevca založnik ne bi mogel najti primernejšega časa, kot je tale okoli 25. maja, upoštevajoč tudi dejstvo, da se v prihodnjem mesecu obeta več izidov, posvečenih dvajsetletnici razglasitve samostojne države Slovenije.
Na zadnji platnici knjige Tito in tovariši piše: »Še ena knjiga o Titu? Da, če je grajena na novih arhivskih virih in na najnovejših znanstvenih publikacijah o jugoslovanskem maršalu in njegovi dobi. Te kriterije pričujoča knjiga izpolnjuje, saj je sad dolgoletnega raziskovanja v mednarodnih in domačih arhivih, poleg tega pa temelji na poznavanju obširne literature, ki je v zadnjih desetletjih nastala o Titovi Jugoslaviji.

Država, ki smo si jo Slovenci ustvarili, je končni rezultat izjemno burnih zgodovinskih dogajanj. Pred nami so številni novi izzivi današnjega sveta, in če se hočemo ustrezno spopasti z njimi, si moramo o sebi ustvariti objektivno sliko. Čas velikih sprememb dr. Franceta Bučarja (1923), enega izmed najbolj pronicljivih in kritičnih piscev današnjega časa, je knjiga o pomenu etičnih vrednot in o vrednostnih osnovah naše družbe, o relativizaciji spoznanja in resnice, o ceni potrošništva, o utvarah o svobodi in demokraciji, enakosti. Bučarjeva razmišljanja o polpretekli zgodovini, katere opazovalec, kasneje pa aktivni soustvarjalec je bil, so neprecenljiv prispevek k razumevanju obdobja druge svetovne vojne, časa stalinizma, titoizma, jogokomunizma in prehoda v našo državno samostojnost.

Pri založbi Sanje je pravkar izšla knjižica, o kateri se zadnji čas veliko govori in piše. Gre za kratek esej 93-letnega francoskega diplomata Stéphana Hessela, ki se v izvirniku glasi Indignez-vous!, obsega pa pičlih 32 strani. Knjižna izdaja Sanj – v mehki in trdi vezavi –, ki jo je prevedla Agata Tomažič, ima 64 strani in jo dobite že za 2,99 € (mehka vezava). A kljub skromnemu obsegu in še skromnejši ceni kaže poudariti njeno bogato vsebino, ki jo še »ožlahtnita«, kakor so zapisali pri Sanjah, pripisa nekdanjega predsednika Milana Kučana in novinarja Branka Sobana.

Pri mariborski Založbi Pivec je izšla knjiga Žareti upanje Mance Košir. Gre za izbrane kolumne iz revije Obrazi, v katerih se »neutrudna in vseprisotna Manca Košir s sladostrastjo loteva medčloveških odnosov ter duhovnih, literarnih, psiholoških, filozofskih, socialnih in drugih tem. To počne z iskrivo pronicljivostjo in intelektualno širino, čustveno iskreno in svetlo, zato jo je Zora A. Jurič v spremni besedi razglasila za plesalko svetlobe, ki nas vabi v divji, mistični ples življenja.«

... a ti veš, Niko, da sva dobršen del tega potovanja, ki se mu reče življenje, prerajžala skupaj? in da sva to potovanje pred davnimi leti začela nekoliko utrujena v neki mariborski kavarni, kjer si v razsvetljenem razpoloženju po nočni veseli popivki napisal razglednico neki gospe v ljubljano:

je napor, napor,
če pride človek v maribor ...«

V zbirki Dialog z antiko, ki jo izdaja Institutum Studiorum Humanitatis (ISH), je pravkar izšla knjiga O prerokovanju Marka Tulija Cicerona.
Mark Tulij Ciceron (106–43 pr. Kr.) je bil najpomembnejši rimski govornik in prozni pisec, čigar proza je vplivala še na slog mnogih avtorjev v modernih jezikih. V rimsko kulturo je vpeljal grške filozofske sisteme in misli, ki jih je prilagodil rimskemu okolju in nazorom, ter utemeljil latinsko filozofsko izrazje. Razprava O prerokovanju (De divinatione) je vsaj deloma nastala že pred smrtjo Julija Cezarja 15. marca 44 pr. Kr., po tem dogodku pa jo je avtor še dokončno uredil in objavil. Sestavljata jo dve knjigi: v prvi po kratkem predgovoru Ciceron takoj preide na pogovor o prerokovanju in o obstoju preroške zmožnosti, ki naj bi ga imel z mlajšim bratom Kvintom, in skozi njegova usta predstavi argumente, ki govorijo prerokovanju v prid, v drugi pa te iste argumente sistematično ovrže.

Ker pa vidimo, da je vsaka polis neka skupnost in da je vsaka skupnost sestavljena zaradi nekega dobrega (kajti zaradi tega, kar se jim zdi dobro, vsi ljudje opravljajo vsa dejanja), je jasno, da vse [skupnosti] težijo k nekemu dobremu, a najbolj in k najpoglavitnejšemu dobremu izmed vseh teži tista skupnost, ki je med vsemi najpoglavitnejša in vključuje vse druge. To pa je skupnost, imenovana polis, oziroma politična skupnost.
S to ugotovitvijo je Aristotel začel svoje najpomembnejše ohranjeno politično delo, Politiko.