Novo pri Modrijanu

Kaj imajo skupnega Dragotin Gustinčič, Mirko Košir, Ludvik Mrzel, Cene Logar in Cvetko Zagorski? Niso samo pomembne osebe iz slovenske kulturne in politične zgodovine, nekaj časa so bili tudi zaprti na Golem otoku, na prvem koncentracijskem taborišču po drugi svetovni vojni v Evropi.
Po pričevanjih mnogih, ki jih prinaša knjiga Goli otok – Titov gulag, novo delo dr. Božidarja Jezernika, je okrutnost Golega presegla vsa starejša taborišča. Med interniranci so bili tudi taki, ki so med vojno izkusili različna koncentracijska taborišča v nacistični Nemčiji ali fašistični Italiji. Pripovedovali so o podobnih izkušnjah iz teh taborišč, ki pa so se v nečem bistveno razlikovala od golootoških.

Zakaj se moški in ženske tako razlikujemo v svojih željah, sanjarijah, odzivih in spolnem vedenju? – Zakaj čedalje bolj množično varamo drug drugega in se ločujemo, hkrati pa se ne odrekamo v celoti zakonu? – Od kod naenkrat prava pandemija enostarševskih družin? – Zakaj strast v toliko zakonih tako naglo izhlapi? – Zakaj spolna sla ugasne, tudi ko se ljubezen poglobi? – Zakaj je vedno več moških, ki so pripravljeni zavreči vso preteklo družinsko življenje zaradi bežnih afer z mlajšimi ženskami? – Zakaj homoseksualnost vztraja standardnim pogledom navkljub? – Kako da je toliko moškim in ženskam, pa čeprav se že ves čas razvijamo skupaj prav tu na tej Zemlji, blizu misel, da smo kakor z različnih planetov?

Odgovore na ta in druga vprašanja, ki žgejo v srčiki naših erotičnih življenj, lahko poiščemo v knjigi Seks ob zori, prvencu ameriškega psihologa Christopherja Ryana ter njegove sodelavke in življenjske sopotnice Cacilde Jethá.

Ljubezen je lepa spomladi, ko majske nam rože cveto …
Ježkove besede, ki nam jih zadnje mesece prepeva božajoči glas njegove vnukinje in nam budi skomine. Pa saj enkrat bo, tudi letos – maj, rože in ljubezen!
Ampak pomlad pride in gre in vemo, da bo prihodnje leto spet prišla – kaj pa ljubezen? Kaj ostane, ko se drhtavo vznemirjenje poleže? Kaj storiti, da bo ostalo v naših odnosih čim več lepega in toplega? Veliko se da in le od nas samih je odvisno, zato se potrudimo, vredno je.

Pri založbi Modrijan je pravkar izšla knjiga Samo ljubezen ni dovolj znamenitega ameriškega psihiatra Aarona T. Becka.

Ocenjevalec je začel pisati sezname. Tudi bralci bi jih morali. Zapišite to knjigo na seznam. Na nakupovalni seznam.

Ocenjevalec ni nihče drug kot popularni norveški pisatelj Erik Fosnes Hansen, avtor romana Psalm na koncu poti, ki smo ga lani, ob stoti obletnici Titanikovega potopa, naposled dobili tudi v slovenskem prevodu. Toda Psalm je bil šele drugi norveški roman, ki je izšel pri založbi Modrijan – prvi Norvežan pač za vselej ostaja Erlend Loe z nenavadnim romančkom Tihi dnevi v Mixing Partu.
Pisatelja sta vrstnika in poleg let jima je skupno dejstvo, da nista zaslovela s kriminalkami. Bralci, ki norveško književnost spremljajo le po prevodih, utegnejo namreč dobiti vtis, da na severu Evrope pišejo samo kriminalke. Pa ni tako. Pri Modrijanu je pravkar izšel že četrti norveški roman* – Loejev Naiven.Super. – in ni kriminalka.

O tem, da so Metamorfoze najpomembnejša pesnitev rimskega pesnika Publija Ovidija Nazona, ni nobenega dvoma, kljub temu pa je slovenščina eden tistih jezikov, v katerem jih še vedno ni mogoče brati v celoti. Užitek branja prečudovitih Ovidijevih verzov je tako še vedno privilegij tistih redkih klasičnih izobražencev, ki znajo latinsko, in še redkejših, ki se zmorejo vživeti v ritem antičnega verza.
Ovidijeve Metamorfoze sestavlja 15 knjig, lahko bi jim rekli tudi spevi. V nekaterih izdajah so objavljene vse, skupno skoraj dvanajst tisoč heksametrov. To je izjemen zalogaj za prevajalce, še posebej v tiste jezike, ki pri prevajanju zvesto sledijo izvirni metriki.

Pred dvajsetimi leti se je v Podgorici zgodila tragedija, v kateri je Žarko Laušević s pištolo streljal v tri fante in dva od njih ubil. Dogodek, ki sicer ni imel neposredne povezave z vojno na tleh takrat že razpadle Jugoslavije, kakor bi nemara pomislili, je v hipu preplavil medije. Budno so spremljali tudi sodni proces, na katerem so Lauševiću po številnih pritožbah dosodili štiri leta zapora, potem ko jih je odsedel že nekaj mesecev več.
Toda kdo je Žarko Laušević? Bila je sredina osemdesetih in na enem od tistih dveh, morda treh televizijskih programov, ki so bili takrat na voljo, so vsak teden – samo enkrat na teden – predvajali serijo beograjske televizije Sivi dom, pripoved o življenju gojencev Kazensko-popravnega doma za otroke in mladino v Kruševcu v Srbiji, ki je pred ekrane prikovala predvsem mlade.

Najbrž vsi poznamo občutek, ko bi morali kaj napisati, pa samo strmimo v prazen list papirja ali bel ekran računalnika. To je lahko še posebej neprijetno za tiste, ki vedo, da bo njihovo besedilo ocenjeno – za študente. Profesorici Phyllis Creme in Mary R. Lea sta pri svojem pedagoškem delu opazili, da so pri pisanju seminarskih in diplomskih nalog študenti pogosto prepuščeni sami sebi, zato sta pripravili priročnik Kako pisati na univerzi. V njem vas vodita skozi vse stopnje priprave naloge, od naslova do oddaje končnega izdelka: svetujeta, kako začeti in nadaljevati, kako se spoprijeti s težavami pri pisanju in kako se prilagoditi različnim zahtevam.

Mnogi odnosi med ljudmi potekajo v obliki psiholoških ›iger‹. Če te igre zvedemo na zgolj nekaj osnovnih modelov, v katerih je udeležena samo peščica protagonistov, zlahka razumemo frazo, da je ›vse življenje oder‹ ali da je družabno življenje v resnici ›gledališče sveta‹.
Knjiga srbskega psihoterapevta Zorana Milivojevića Igre, ki jih igrajo narkomani, ki je pravkar izšla pri založbi Modrijan, obravnava ta razgibani vrtiljak psiholoških igric, ki se neprestano uprizarjajo v mamilarski subkulturi. To pa je le osrednji poudarek tega vsestranskega priročnika, saj nam avtor prepričljivo pokaže, da je ideja iger univerzalna in da jih igramo vsi, neprestano. Ta vidik je koristen: narkomani s svojimi problemi vred namreč živijo sredi vseh drugih ljudi in prav je, da njihovo situacijo (bolje) razumejo tudi vsi tisti, ki sicer z drogo osebno nimajo niti težav niti izkušenj.

Modrijanova zbirka Poteze je bogatejša še za dva naslova. Deset dni po sedemdesetletnici smrti velikega izumitelja Nikole Tesle je izšel biografski roman srbskega pisatelja Vladimirja Pištala Tesla, portret med maskami, bržkone najboljše biografsko delo o slavnem izumitelju doslej. Pištalo je v enem od intervjujev ob prejemu Ninove nagrade za leto 2008 na vprašanje, čému pripisuje tolikšno popularnost in prodajno uspešnost tega svojega dela, odgovoril, da gre za kombinacijo dveh dejstev. Prvič: Tesla je nekakšen južnoslovanski simbol, marsikdaj na ravni mitologije. Zgodba o njem je zelo znana, z njegovim likom se ljudje tako ali drugače identificirajo.

Pripravljate diplomsko delo ali doktorsko disertacijo? Pišete novinarski članek, revijalni prispevek, spremno besedilo h knjigi? Prevajate ali lektorirate? Poučujete slovenščino?
Tudi če ne boste diplomirali iz slovenščine, je lahko vaša diplomska naloga (skoraj) brezhibna – prihranite vendar svojemu lektorju ali lektorici nočno moro in se potrudite, da bo vaš izdelek terjal le tu in tam kak popravek, ne pa pisanja tako rekoč na novo. S prevajanjem se boste preživljali zelo težko, vsekakor pa le kratek čas, če boste oddajali prevode, polne pravopisnih napak in jezikovnih nerodnosti, zanašajoč se na skrbnega lektorja, ki čaka na vas pri naročniku. Lektor utegne vaš prevod zgledno »počistiti«, toda nikar ne pričakujte, da bo uredniku zamolčal vaše slabosti (če vas urednik ne bo zasačil že pred njim). S katerim izmed kavljev, ki jih avtorica predstavlja in razrešuje v Pravipisu, pa ste se zagotovo že srečali, če lektorirate. Ali ste bili pri iskanju rešitve uspešni, se boste morda lahko prepričali, ko boste odprli Pravipis.