Novo pri Modrijanu

Če bi morali izbrati eno značilnost, po kateri je avstrijski dirigent Nikolaus Harnoncourt najbolj znan, bi bil to verjetno poseben žar, s katerim dirigira. Ta žar je razviden tudi v pogovorih z njim, ki so zbrani v knjigi Toni so vzvišene besede, ki je pravkar izšla v Modrijanovi zbirki Poteze. Dirigentova poglobljena razmišljanja o glasbi so navdihujoča in po njih si boste gotovo želeli več glasbe. Pred kratkim, 22. aprila 2012, je Harnoncourt prejel zlato medaljo britanske Kraljeve filharmonične družbe, kar poleg številnih drugih nagrad dokazuje, da je eden najvidnejših sodobnih dirigentov. S svojim delom navdušuje tako glasbenike, s katerimi sodeluje, kot tudi poslušalce.

Na kateri film najprej pomislite, ko je govor o grozljivkah? Na katerega izmed tehle: Rosemaryjin otrok, Julija, Carrie, Prerokba, Izganjalec hudiča? Če niste prav rosnih let, zagotovo. To so namreč najbolj popularne grozljivke iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in morda ni naključje, da so bile vse posnete po literarnih predlogah.
Največja uspešnica pa je Izganjalec hudiča (The Exorcist). Po scenariju, ki ga je napisal William Peter Blatty, tudi avtor istoimenskega romana, ga je leta 1973 posnel William Friedkin, režiser kultne Francoske zveze (1971), za katero je bil nagrajen z oskarjem.

Avstralskega režiserja Petra Weirja gotovo poznate po številnih filmskih uspešnicah, kot so Trumanov show, Društvo mrtvih pesnikov, Zelena karta, Priča – vse od naštetih so nastale v Ameriki, kamor se je režiser preselil na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med omenjenim naborom njegovih slavnih filmov pa manjkata še dva ključna »avstralska«: Galipoli, ki je igralca Mela Gibsona povzdignil med zvezde, in Piknik pri Hanging Rocku, ki je Weirju prinesel prvi mednarodni ugled, avstralsko kinematografijo pa postavil na svetovni zemljevid.
Pri snemanju Piknika je bilo nekaj zapletov. Tako se prvotno izbrani scenarist David Williamson menda ni utegnil lotiti dela, na njegovo mesto je prišel Cliff Green, ki je prav s scenarijem za Piknik napisal svoje najslavnejše delo.

»Zadnji dve leti življenja staneta vse sisteme socialnega varstva na svetu več kot vsa leta prej. Če umrete pri devetdesetih, bo znesek zdravstvenih izdatkov za obdobje od oseminosemdesetega do devetdesetega leta enak, če ne višji, kot znesek za prvih oseminosemdeset let vašega življenja. Če vse bolezni, ki nas morijo, časovno zamaknemo in raztegnemo, bo finančno breme manj težko. Predstavljam si stodvajsetletnika, ki ima srce, telo in predvsem možgane štiridesetletnika, ki pa je že preživel sto let v učenju in nabiranju življenjskih izkušenj. Mar ni to lepa ideja?«
Če vam zgornje besedilo ni vzbudilo zanimanja, ste bodisi premladi ali pa mislite, da ne boste nikoli ostareli in se vas takšne vsebine ne tičejo. Odlomek je namreč izbran iz knjige Onkraj naših bioloških meja francoskega znanstvenika hrvaškega rodu Miroslava Radmana, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri založbi Modrijan.

Se spominjate Gianluigija Nuzzija? Junija 2010 je pri založbi Modrijan izšla njegova knjiga Vatikan, d. d., in ob tej priložnosti je Nuzzi obiskal Ljubljano ter knjigo predstavil v Modrijanovi knjigarni. Prvi natis knjige je bil razprodan, še preden se je poletje dobro začelo, zato ne dvomimo, da bo podobno zanimanje vzbudila tudi knjiga Metastaza, ki jo je Nuzzi napisal v sodelovanju s Claudiem Antonellijem, izšla pa je ravnokar, skoraj hkrati s knjigo Skrivni Wojtyła, ki sta jo napisala Nuzzijeva kolega Giacomo Galeazzi in Ferruccio Pinotti.

Pred kratkim smo v časopisju prebrali za mnoge bržkone presenetljiv zapis o ameriškem zunanjem ministrstvu, češ da je državo Vatikan uvrstilo v srednjo kategorijo (›skrb zbujajoče‹) na svoji tristopenjski lestvici držav kot morebitnih središč za pranje denarja. Resda mu dela družbo še približno tretjina vseh samostojnih držav na svetu, prav pohvalno pa to gotovo ni, zato je bilo tudi v javnosti komaj deležno omembe, največkrat pač le kake nejeverne dvignjene obrvi.
To niti ne preseneča, saj ›se ve‹, da je načeloma deplasirano, če se tako ugleden subjekt mednarodnega prava, kot je Sveti sedež, postavlja v bližino najhujšega kriminala.

V veliki zadregi bi se znašel povprečen slovenski bralec, če bi moral našteti deset sodobnih čeških pisateljev, najbrž mu v spomin ne bi uspelo priklicati niti peterice. Saj ne trdimo, da bi bil češki bralec kaj uspešnejši pri naštevanju slovenskih književnikov, a dejstvo je, da o stopnji poznavanja češke literature pri nas skorajda ni vredno izgubljati besed. Po podatkih Sursa smo leta 2010 iz češčine in slovaščine prevedli sedem romanov in eno zbirko kratke proze, poezija pa kakor da ne obstaja (da o drugih žanrih sploh ne govorimo). Tudi zato pomeni za založnika izjemen podvig, če si upa na kratko poličko k Michalu Vieweghu položiti še knjigo kakšnega drugega češkega avtorja, in to tem bolj, če ta ne spada med »zabavno« literaturo, med ljubezenske zgodbe ali pa kriminalke.

… časa, »ki je bil prelomen v toliko pogledih, zlasti za naš prostor, mi – dva mlada para na koncu študija – pa smo v iskanju novih, tudi duhovnih orientacij iz običajne prehrane sklenili preiti na vegetarijansko. Takrat je bil to, na zasebni ravni, poskus mega velikosti. Marsikateri družinski član ali kolega je dvomeče dvignil obrvi, ko je izvedel za našo odločitev.
V restavracijah, gostilnicah in hotelih so nam ob vprašanju, kaj bi lahko dobili za obrok brezmesnega, enotno, kot po začaranem dogovoru, ponudili trojček kuhanega korenja, graha in cvetače na maslu, pa še krompir in solato. V najimenitnejšem ljubljanskem lokalu smo za nameček dobili šampinjone na žaru – in to je bila že gostija.
Marsikomu pa se je naše ›eksperimentiranje z zelenjavo‹ zdelo zanimivo.«

Pri založbi Modrijan je izšel slovenski prevod knjige Razkroj oblasti (La dissoluzione del potere), ki jo je zgodovinar Stefano Lusa v italijanščini objavil leta 2007 pri videmski založbi Kappa Vu. Kot pripovedovalec napete zgodbe ima Lusa pomembno prednost: »italijanski«, nemara nekoliko manj obremenjeni pogled na obdobje pred tridesetimi leti v Sloveniji. Rezultat utegne biti ta čas za marsikoga nepričakovan – precej prijazen pogled na vlogo slovenskih komunistov v leta trajajočem spopadu med reformisti in dogmatiki ter v procesu demokratizacije Slovenije.

Pri Modrijanu je pravkar izšla nova knjiga v seriji kriminalk Felidae – Cave canem, in zdaj so pred vami trije primeri slavnega mačjega detektiva Francisa: Felidae, Francis in Cave canem. Popeljejo vas v življenje mačk – in tudi v umiranje, ki ni vselej le posledica njihovega potepuškega in nezanesljivega načina življenja. Odstrejo vam pogled na to, kaj si utegne vaš ljubljenček misliti o vas, in temeljito pretresejo vaše morebitno prepričanje, da je človek krona stvarstva. Nasprotno – Francisu moramo (če si izposodimo avtorjevo prispodobo) priznati, da je pravi einstein, vsi drugi pa smo relativni.