Novo pri Modrijanu

»Zadnji dve leti življenja staneta vse sisteme socialnega varstva na svetu več kot vsa leta prej. Če umrete pri devetdesetih, bo znesek zdravstvenih izdatkov za obdobje od oseminosemdesetega do devetdesetega leta enak, če ne višji, kot znesek za prvih oseminosemdeset let vašega življenja. Če vse bolezni, ki nas morijo, časovno zamaknemo in raztegnemo, bo finančno breme manj težko. Predstavljam si stodvajsetletnika, ki ima srce, telo in predvsem možgane štiridesetletnika, ki pa je že preživel sto let v učenju in nabiranju življenjskih izkušenj. Mar ni to lepa ideja?«
Če vam zgornje besedilo ni vzbudilo zanimanja, ste bodisi premladi ali pa mislite, da ne boste nikoli ostareli in se vas takšne vsebine ne tičejo. Odlomek je namreč izbran iz knjige Onkraj naših bioloških meja francoskega znanstvenika hrvaškega rodu Miroslava Radmana, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri založbi Modrijan.

Se spominjate Gianluigija Nuzzija? Junija 2010 je pri založbi Modrijan izšla njegova knjiga Vatikan, d. d., in ob tej priložnosti je Nuzzi obiskal Ljubljano ter knjigo predstavil v Modrijanovi knjigarni. Prvi natis knjige je bil razprodan, še preden se je poletje dobro začelo, zato ne dvomimo, da bo podobno zanimanje vzbudila tudi knjiga Metastaza, ki jo je Nuzzi napisal v sodelovanju s Claudiem Antonellijem, izšla pa je ravnokar, skoraj hkrati s knjigo Skrivni Wojtyła, ki sta jo napisala Nuzzijeva kolega Giacomo Galeazzi in Ferruccio Pinotti.

Pred kratkim smo v časopisju prebrali za mnoge bržkone presenetljiv zapis o ameriškem zunanjem ministrstvu, češ da je državo Vatikan uvrstilo v srednjo kategorijo (›skrb zbujajoče‹) na svoji tristopenjski lestvici držav kot morebitnih središč za pranje denarja. Resda mu dela družbo še približno tretjina vseh samostojnih držav na svetu, prav pohvalno pa to gotovo ni, zato je bilo tudi v javnosti komaj deležno omembe, največkrat pač le kake nejeverne dvignjene obrvi.
To niti ne preseneča, saj ›se ve‹, da je načeloma deplasirano, če se tako ugleden subjekt mednarodnega prava, kot je Sveti sedež, postavlja v bližino najhujšega kriminala.

V veliki zadregi bi se znašel povprečen slovenski bralec, če bi moral našteti deset sodobnih čeških pisateljev, najbrž mu v spomin ne bi uspelo priklicati niti peterice. Saj ne trdimo, da bi bil češki bralec kaj uspešnejši pri naštevanju slovenskih književnikov, a dejstvo je, da o stopnji poznavanja češke literature pri nas skorajda ni vredno izgubljati besed. Po podatkih Sursa smo leta 2010 iz češčine in slovaščine prevedli sedem romanov in eno zbirko kratke proze, poezija pa kakor da ne obstaja (da o drugih žanrih sploh ne govorimo). Tudi zato pomeni za založnika izjemen podvig, če si upa na kratko poličko k Michalu Vieweghu položiti še knjigo kakšnega drugega češkega avtorja, in to tem bolj, če ta ne spada med »zabavno« literaturo, med ljubezenske zgodbe ali pa kriminalke.

… časa, »ki je bil prelomen v toliko pogledih, zlasti za naš prostor, mi – dva mlada para na koncu študija – pa smo v iskanju novih, tudi duhovnih orientacij iz običajne prehrane sklenili preiti na vegetarijansko. Takrat je bil to, na zasebni ravni, poskus mega velikosti. Marsikateri družinski član ali kolega je dvomeče dvignil obrvi, ko je izvedel za našo odločitev.
V restavracijah, gostilnicah in hotelih so nam ob vprašanju, kaj bi lahko dobili za obrok brezmesnega, enotno, kot po začaranem dogovoru, ponudili trojček kuhanega korenja, graha in cvetače na maslu, pa še krompir in solato. V najimenitnejšem ljubljanskem lokalu smo za nameček dobili šampinjone na žaru – in to je bila že gostija.
Marsikomu pa se je naše ›eksperimentiranje z zelenjavo‹ zdelo zanimivo.«

Pri založbi Modrijan je izšel slovenski prevod knjige Razkroj oblasti (La dissoluzione del potere), ki jo je zgodovinar Stefano Lusa v italijanščini objavil leta 2007 pri videmski založbi Kappa Vu. Kot pripovedovalec napete zgodbe ima Lusa pomembno prednost: »italijanski«, nemara nekoliko manj obremenjeni pogled na obdobje pred tridesetimi leti v Sloveniji. Rezultat utegne biti ta čas za marsikoga nepričakovan – precej prijazen pogled na vlogo slovenskih komunistov v leta trajajočem spopadu med reformisti in dogmatiki ter v procesu demokratizacije Slovenije.

Pri Modrijanu je pravkar izšla nova knjiga v seriji kriminalk Felidae – Cave canem, in zdaj so pred vami trije primeri slavnega mačjega detektiva Francisa: Felidae, Francis in Cave canem. Popeljejo vas v življenje mačk – in tudi v umiranje, ki ni vselej le posledica njihovega potepuškega in nezanesljivega načina življenja. Odstrejo vam pogled na to, kaj si utegne vaš ljubljenček misliti o vas, in temeljito pretresejo vaše morebitno prepričanje, da je človek krona stvarstva. Nasprotno – Francisu moramo (če si izposodimo avtorjevo prispodobo) priznati, da je pravi einstein, vsi drugi pa smo relativni.

V slovenskih medijih je bil doslej priimek Carrère najpogosteje omenjan v zvezi s francosko avtorico odmevnih zgodovinskih del Hélène Carrère d'Encausse, ki glede na svoje ruske korenine pretežni del raziskovanja in pisanja namenja ruski zgodovini. Eno od poglavij ruske družinske zgodovine pa je vsa leta ostajalo posebej varovana skrivnost, ki je zamikala zgodovinarkinega sina, pronicljivega pisatelja Emmanuela Carrèra (roj. 1957 v Parizu) in jo razkriva v knjigi Ruski roman oz. Moja ruska zgodba (Un roman russe). Avtor se je raziskovanja lotil z novinarskim pristopom, kar pri nastajanju zgodbe ustvarja posebno napetost in bralcu omogoča, da je navzoč pri rojstvu in razvoju dogajanja.
Na izrisovanju resničnih oseb temeljijo še druga njegova dela, med njimi roman Drugi in jaz (D'autres vies que la mienne), ki je prvi slovenski knjižni prevod tega uspešnega avtorja – pravkar je, v prevodu Marjete Novak Kajzer, izšel pri založbi Modrijan.

Stari Latinci so bili ljudje kot mi in prevevala so jih podobna čustva kot nas, le da so jih, zlasti tista najbolj nizkotna, znali ubesediti na mnogo bolj prefinjen način kot sodobni človek. Pomislite samo na današnje politike! Zlasti njim bi ta posrečena zbirka latinskih zmerljivk, žaljivk in dovtipov utegnila koristiti, v parlamentu bi se lahko ozmerjali, kot predlagajo Plavt, Cicero, Marcial, Katul in drugi veliki rimski umi; če drugega ne, bi imeli vsaj dober razlog, zakaj ne razumejo drug drugega – znanje latinščine je pač še vedno precejšnja izjema.
A brez skrbi, v knjižici Kako užaliti, ozmerjati in namigniti v klasični latinščini, ki je pravkar izšla pri Modrijanu, so tudi prevodi.

Izšel je Severni sij, posebna izdaja enega Jančarjevih najboljših in najbolj znanih literarnih del. Tretji roman Draga Jančarja letos dopolnjuje 28 let in doživlja čisto posebno čast – eno osrednjih mest v programu Evropske prestolnice kulture 2012. Pri Modrijanu, kjer so objavili tudi Jančarjeva zadnja dva romana, Drevo brez imena (2008) in To noč sem jo videl (2010), je Severni sij zasijal še četrtič, v soboto, 14. januarja 2012, na otvoritveni dan Evropske prestolnice kulture, pa je v Mariboru zasijal čisto zares, kot veličasten svetlobni napis na Trgu Borisa Kidriča. Mesto Maribor bo namreč osvetljeno vsak dan tega leta, Jančarjev zemljevid pa bo sijal na osmih lokacijah – na eni izmed njih bo tudi napis To noč sem jo videl.