Na kateri film najprej pomislite, ko je govor o grozljivkah? Na katerega izmed tehle: Rosemaryjin otrok, Julija, Carrie, Prerokba, Izganjalec hudiča? Če niste prav rosnih let, zagotovo. To so namreč najbolj popularne grozljivke iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in morda ni naključje, da so bile vse posnete po literarnih predlogah.
Največja uspešnica pa je Izganjalec hudiča (The Exorcist). Po scenariju, ki ga je napisal William Peter Blatty, tudi avtor istoimenskega romana, ga je leta 1973 posnel William Friedkin, režiser kultne Francoske zveze (1971), za katero je bil nagrajen z oskarjem.

Avstralskega režiserja Petra Weirja gotovo poznate po številnih filmskih uspešnicah, kot so Trumanov show, Društvo mrtvih pesnikov, Zelena karta, Priča – vse od naštetih so nastale v Ameriki, kamor se je režiser preselil na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med omenjenim naborom njegovih slavnih filmov pa manjkata še dva ključna »avstralska«: Galipoli, ki je igralca Mela Gibsona povzdignil med zvezde, in Piknik pri Hanging Rocku, ki je Weirju prinesel prvi mednarodni ugled, avstralsko kinematografijo pa postavil na svetovni zemljevid.
Pri snemanju Piknika je bilo nekaj zapletov. Tako se prvotno izbrani scenarist David Williamson menda ni utegnil lotiti dela, na njegovo mesto je prišel Cliff Green, ki je prav s scenarijem za Piknik napisal svoje najslavnejše delo.

»Zadnji dve leti življenja staneta vse sisteme socialnega varstva na svetu več kot vsa leta prej. Če umrete pri devetdesetih, bo znesek zdravstvenih izdatkov za obdobje od oseminosemdesetega do devetdesetega leta enak, če ne višji, kot znesek za prvih oseminosemdeset let vašega življenja. Če vse bolezni, ki nas morijo, časovno zamaknemo in raztegnemo, bo finančno breme manj težko. Predstavljam si stodvajsetletnika, ki ima srce, telo in predvsem možgane štiridesetletnika, ki pa je že preživel sto let v učenju in nabiranju življenjskih izkušenj. Mar ni to lepa ideja?«
Če vam zgornje besedilo ni vzbudilo zanimanja, ste bodisi premladi ali pa mislite, da ne boste nikoli ostareli in se vas takšne vsebine ne tičejo. Odlomek je namreč izbran iz knjige Onkraj naših bioloških meja francoskega znanstvenika hrvaškega rodu Miroslava Radmana, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri založbi Modrijan.

Se spominjate Gianluigija Nuzzija? Junija 2010 je pri založbi Modrijan izšla njegova knjiga Vatikan, d. d., in ob tej priložnosti je Nuzzi obiskal Ljubljano ter knjigo predstavil v Modrijanovi knjigarni. Prvi natis knjige je bil razprodan, še preden se je poletje dobro začelo, zato ne dvomimo, da bo podobno zanimanje vzbudila tudi knjiga Metastaza, ki jo je Nuzzi napisal v sodelovanju s Claudiem Antonellijem, izšla pa je ravnokar, skoraj hkrati s knjigo Skrivni Wojtyła, ki sta jo napisala Nuzzijeva kolega Giacomo Galeazzi in Ferruccio Pinotti.

Pred kratkim smo v časopisju prebrali za mnoge bržkone presenetljiv zapis o ameriškem zunanjem ministrstvu, češ da je državo Vatikan uvrstilo v srednjo kategorijo (›skrb zbujajoče‹) na svoji tristopenjski lestvici držav kot morebitnih središč za pranje denarja. Resda mu dela družbo še približno tretjina vseh samostojnih držav na svetu, prav pohvalno pa to gotovo ni, zato je bilo tudi v javnosti komaj deležno omembe, največkrat pač le kake nejeverne dvignjene obrvi.
To niti ne preseneča, saj ›se ve‹, da je načeloma deplasirano, če se tako ugleden subjekt mednarodnega prava, kot je Sveti sedež, postavlja v bližino najhujšega kriminala.