V slovenskih medijih je bil doslej priimek Carrère najpogosteje omenjan v zvezi s francosko avtorico odmevnih zgodovinskih del Hélène Carrère d'Encausse, ki glede na svoje ruske korenine pretežni del raziskovanja in pisanja namenja ruski zgodovini. Eno od poglavij ruske družinske zgodovine pa je vsa leta ostajalo posebej varovana skrivnost, ki je zamikala zgodovinarkinega sina, pronicljivega pisatelja Emmanuela Carrèra (roj. 1957 v Parizu) in jo razkriva v knjigi Ruski roman oz. Moja ruska zgodba (Un roman russe). Avtor se je raziskovanja lotil z novinarskim pristopom, kar pri nastajanju zgodbe ustvarja posebno napetost in bralcu omogoča, da je navzoč pri rojstvu in razvoju dogajanja.
Na izrisovanju resničnih oseb temeljijo še druga njegova dela, med njimi roman Drugi in jaz (D'autres vies que la mienne), ki je prvi slovenski knjižni prevod tega uspešnega avtorja – pravkar je, v prevodu Marjete Novak Kajzer, izšel pri založbi Modrijan.

Izšel je Severni sij, posebna izdaja enega Jančarjevih najboljših in najbolj znanih literarnih del. Tretji roman Draga Jančarja letos dopolnjuje 28 let in doživlja čisto posebno čast – eno osrednjih mest v programu Evropske prestolnice kulture 2012. Pri Modrijanu, kjer so objavili tudi Jančarjeva zadnja dva romana, Drevo brez imena (2008) in To noč sem jo videl (2010), je Severni sij zasijal še četrtič, v soboto, 14. januarja 2012, na otvoritveni dan Evropske prestolnice kulture, pa je v Mariboru zasijal čisto zares, kot veličasten svetlobni napis na Trgu Borisa Kidriča. Mesto Maribor bo namreč osvetljeno vsak dan tega leta, Jančarjev zemljevid pa bo sijal na osmih lokacijah – na eni izmed njih bo tudi napis To noč sem jo videl.

Čeprav nosi eden letnico 2011, drugi pa 2012, sta izšla hkrati, imata celo povsem enako število strani, nedvomno pa ju druži še dejstvo, da gre za velika romana, ne ravno po obsegu, temveč po pomenu njunih avtorjev, ki sta vrstnika, ter sledovih, ki sta jih pustila v svetovni književnosti. Da ne govorimo o tem, da prevoda zapolnjujeta veliko vrzel v naši prevodni književnosti. Oba sta na neki »način klasika«, prvi je nastal sredi šestdesetih, drugi pa leta 1981.

Pozneje, ko je pomislil na tisto noč – in zelo pogosto je mislil nanjo v mesecih in letih, ki so sledili, na to prelomno točko svojega življenja, trenutke, ki so zaznamovali vse drugo –, se je najjasneje spominjal tišine v sobi in snega, ki je zdržema padal zunaj. Tišina je bila tako globoka in vseobsegajoča, da je začutil, kako se lebdeče dviga nekam višje, nad prostor in še dlje, kjer se je zlil s snegom in je prizor v sobi postal nekaj, kar se dogaja v nekem drugem življenju, v življenju, kjer je samo naključni opazovalec, prizor, kakršnega na hitro vidiš skozi toplo osvetljeno okno, ko hodiš po temni ulici. To je bilo vse, česar se bo spominjal, občutka neskončnega prostora. In porodničarja v jarku ter luči v svoji hiši, kako gorijo nekje daleč proč.

»Taborišče je v prozi Šalamova postalo model človeškega sveta, sveta zla, humanega pekla. Kolimske zgodbe so široka panorama taboriščnega življenja; to je svet na meji človeškega, pogosto že onkraj – svet na pragu smrti. Taborišče je še nikdar doživeta negativna človeška izkušnja, ki postaja nečloveška, saj povzroča razkroj samega človeka v okolju skrajne nehumanosti. V taborišču se godi velikanski negativni poskus s človekom: človek doživi smrt samega sebe, konec vsega človeškega v sebi. V takem položaju nečloveka se lahko iz žrtve spremeni v rablja, ki ga nato ubije drug rabelj. To ni le smrt človeka v človeku, je tudi smrt človeka, ki ga je zapustil Bog, smrt vsega, po čemer je človek še človek.