V veliki zadregi bi se znašel povprečen slovenski bralec, če bi moral našteti deset sodobnih čeških pisateljev, najbrž mu v spomin ne bi uspelo priklicati niti peterice. Saj ne trdimo, da bi bil češki bralec kaj uspešnejši pri naštevanju slovenskih književnikov, a dejstvo je, da o stopnji poznavanja češke literature pri nas skorajda ni vredno izgubljati besed. Po podatkih Sursa smo leta 2010 iz češčine in slovaščine prevedli sedem romanov in eno zbirko kratke proze, poezija pa kakor da ne obstaja (da o drugih žanrih sploh ne govorimo). Tudi zato pomeni za založnika izjemen podvig, če si upa na kratko poličko k Michalu Vieweghu položiti še knjigo kakšnega drugega češkega avtorja, in to tem bolj, če ta ne spada med »zabavno« literaturo, med ljubezenske zgodbe ali pa kriminalke.

… časa, »ki je bil prelomen v toliko pogledih, zlasti za naš prostor, mi – dva mlada para na koncu študija – pa smo v iskanju novih, tudi duhovnih orientacij iz običajne prehrane sklenili preiti na vegetarijansko. Takrat je bil to, na zasebni ravni, poskus mega velikosti. Marsikateri družinski član ali kolega je dvomeče dvignil obrvi, ko je izvedel za našo odločitev.
V restavracijah, gostilnicah in hotelih so nam ob vprašanju, kaj bi lahko dobili za obrok brezmesnega, enotno, kot po začaranem dogovoru, ponudili trojček kuhanega korenja, graha in cvetače na maslu, pa še krompir in solato. V najimenitnejšem ljubljanskem lokalu smo za nameček dobili šampinjone na žaru – in to je bila že gostija.
Marsikomu pa se je naše ›eksperimentiranje z zelenjavo‹ zdelo zanimivo.«

Pri založbi Modrijan je izšel slovenski prevod knjige Razkroj oblasti (La dissoluzione del potere), ki jo je zgodovinar Stefano Lusa v italijanščini objavil leta 2007 pri videmski založbi Kappa Vu. Kot pripovedovalec napete zgodbe ima Lusa pomembno prednost: »italijanski«, nemara nekoliko manj obremenjeni pogled na obdobje pred tridesetimi leti v Sloveniji. Rezultat utegne biti ta čas za marsikoga nepričakovan – precej prijazen pogled na vlogo slovenskih komunistov v leta trajajočem spopadu med reformisti in dogmatiki ter v procesu demokratizacije Slovenije.

Pri Modrijanu je pravkar izšla nova knjiga v seriji kriminalk Felidae – Cave canem, in zdaj so pred vami trije primeri slavnega mačjega detektiva Francisa: Felidae, Francis in Cave canem. Popeljejo vas v življenje mačk – in tudi v umiranje, ki ni vselej le posledica njihovega potepuškega in nezanesljivega načina življenja. Odstrejo vam pogled na to, kaj si utegne vaš ljubljenček misliti o vas, in temeljito pretresejo vaše morebitno prepričanje, da je človek krona stvarstva. Nasprotno – Francisu moramo (če si izposodimo avtorjevo prispodobo) priznati, da je pravi einstein, vsi drugi pa smo relativni.

V slovenskih medijih je bil doslej priimek Carrère najpogosteje omenjan v zvezi s francosko avtorico odmevnih zgodovinskih del Hélène Carrère d'Encausse, ki glede na svoje ruske korenine pretežni del raziskovanja in pisanja namenja ruski zgodovini. Eno od poglavij ruske družinske zgodovine pa je vsa leta ostajalo posebej varovana skrivnost, ki je zamikala zgodovinarkinega sina, pronicljivega pisatelja Emmanuela Carrèra (roj. 1957 v Parizu) in jo razkriva v knjigi Ruski roman oz. Moja ruska zgodba (Un roman russe). Avtor se je raziskovanja lotil z novinarskim pristopom, kar pri nastajanju zgodbe ustvarja posebno napetost in bralcu omogoča, da je navzoč pri rojstvu in razvoju dogajanja.
Na izrisovanju resničnih oseb temeljijo še druga njegova dela, med njimi roman Drugi in jaz (D'autres vies que la mienne), ki je prvi slovenski knjižni prevod tega uspešnega avtorja – pravkar je, v prevodu Marjete Novak Kajzer, izšel pri založbi Modrijan.