Kaj imajo skupnega Dragotin Gustinčič, Mirko Košir, Ludvik Mrzel, Cene Logar in Cvetko Zagorski? Niso samo pomembne osebe iz slovenske kulturne in politične zgodovine, nekaj časa so bili tudi zaprti na Golem otoku, na prvem koncentracijskem taborišču po drugi svetovni vojni v Evropi.
Po pričevanjih mnogih, ki jih prinaša knjiga Goli otok – Titov gulag, novo delo dr. Božidarja Jezernika, je okrutnost Golega presegla vsa starejša taborišča. Med interniranci so bili tudi taki, ki so med vojno izkusili različna koncentracijska taborišča v nacistični Nemčiji ali fašistični Italiji. Pripovedovali so o podobnih izkušnjah iz teh taborišč, ki pa so se v nečem bistveno razlikovala od golootoških.

Zakaj se moški in ženske tako razlikujemo v svojih željah, sanjarijah, odzivih in spolnem vedenju? – Zakaj čedalje bolj množično varamo drug drugega in se ločujemo, hkrati pa se ne odrekamo v celoti zakonu? – Od kod naenkrat prava pandemija enostarševskih družin? – Zakaj strast v toliko zakonih tako naglo izhlapi? – Zakaj spolna sla ugasne, tudi ko se ljubezen poglobi? – Zakaj je vedno več moških, ki so pripravljeni zavreči vso preteklo družinsko življenje zaradi bežnih afer z mlajšimi ženskami? – Zakaj homoseksualnost vztraja standardnim pogledom navkljub? – Kako da je toliko moškim in ženskam, pa čeprav se že ves čas razvijamo skupaj prav tu na tej Zemlji, blizu misel, da smo kakor z različnih planetov?

Odgovore na ta in druga vprašanja, ki žgejo v srčiki naših erotičnih življenj, lahko poiščemo v knjigi Seks ob zori, prvencu ameriškega psihologa Christopherja Ryana ter njegove sodelavke in življenjske sopotnice Cacilde Jethá.

Ljubezen je lepa spomladi, ko majske nam rože cveto …
Ježkove besede, ki nam jih zadnje mesece prepeva božajoči glas njegove vnukinje in nam budi skomine. Pa saj enkrat bo, tudi letos – maj, rože in ljubezen!
Ampak pomlad pride in gre in vemo, da bo prihodnje leto spet prišla – kaj pa ljubezen? Kaj ostane, ko se drhtavo vznemirjenje poleže? Kaj storiti, da bo ostalo v naših odnosih čim več lepega in toplega? Veliko se da in le od nas samih je odvisno, zato se potrudimo, vredno je.

Pri založbi Modrijan je pravkar izšla knjiga Samo ljubezen ni dovolj znamenitega ameriškega psihiatra Aarona T. Becka.

Ocenjevalec je začel pisati sezname. Tudi bralci bi jih morali. Zapišite to knjigo na seznam. Na nakupovalni seznam.

Ocenjevalec ni nihče drug kot popularni norveški pisatelj Erik Fosnes Hansen, avtor romana Psalm na koncu poti, ki smo ga lani, ob stoti obletnici Titanikovega potopa, naposled dobili tudi v slovenskem prevodu. Toda Psalm je bil šele drugi norveški roman, ki je izšel pri založbi Modrijan – prvi Norvežan pač za vselej ostaja Erlend Loe z nenavadnim romančkom Tihi dnevi v Mixing Partu.
Pisatelja sta vrstnika in poleg let jima je skupno dejstvo, da nista zaslovela s kriminalkami. Bralci, ki norveško književnost spremljajo le po prevodih, utegnejo namreč dobiti vtis, da na severu Evrope pišejo samo kriminalke. Pa ni tako. Pri Modrijanu je pravkar izšel že četrti norveški roman* – Loejev Naiven.Super. – in ni kriminalka.

O tem, da so Metamorfoze najpomembnejša pesnitev rimskega pesnika Publija Ovidija Nazona, ni nobenega dvoma, kljub temu pa je slovenščina eden tistih jezikov, v katerem jih še vedno ni mogoče brati v celoti. Užitek branja prečudovitih Ovidijevih verzov je tako še vedno privilegij tistih redkih klasičnih izobražencev, ki znajo latinsko, in še redkejših, ki se zmorejo vživeti v ritem antičnega verza.
Ovidijeve Metamorfoze sestavlja 15 knjig, lahko bi jim rekli tudi spevi. V nekaterih izdajah so objavljene vse, skupno skoraj dvanajst tisoč heksametrov. To je izjemen zalogaj za prevajalce, še posebej v tiste jezike, ki pri prevajanju zvesto sledijo izvirni metriki.