V slovenskih medijih je bil doslej priimek Carrère najpogosteje omenjan v zvezi s francosko avtorico odmevnih zgodovinskih del Hélène Carrère d'Encausse, ki glede na svoje ruske korenine pretežni del raziskovanja in pisanja namenja ruski zgodovini. Eno od poglavij ruske družinske zgodovine pa je vsa leta ostajalo posebej varovana skrivnost, ki je zamikala zgodovinarkinega sina, pronicljivega pisatelja Emmanuela Carrèra (roj. 1957 v Parizu) in jo razkriva v knjigi Ruski roman oz. Moja ruska zgodba (Un roman russe). Avtor se je raziskovanja lotil z novinarskim pristopom, kar pri nastajanju zgodbe ustvarja posebno napetost in bralcu omogoča, da je navzoč pri rojstvu in razvoju dogajanja.
Na izrisovanju resničnih oseb temeljijo še druga njegova dela, med njimi roman Drugi in jaz (D'autres vies que la mienne), ki je prvi slovenski knjižni prevod tega uspešnega avtorja – pravkar je, v prevodu Marjete Novak Kajzer, izšel pri založbi Modrijan. Pred slovensko izdajo je knjiga doživela že vrsto prevodov, kritiki jo omenjajo tudi kot delo, ki ga preberemo v enem dihu. Zanimanje zanjo med drugim potrjuje prvotna naklada 200 000 izvodov, kar je tudi za francoske razmere lepo število.
Emmanuel Carrère pri svojem literarnem pisanju uspešno združuje natančnost »zgodovinarja« in živahnost poročevalca v živo. Ob delu Drugi in jaz kar nekaj francoskih kritikov zatrjuje, da jih malo knjig zares gane, v tem romanu pa se jih je (celo do solz) ob osrednjih in pretresljivih zgodbah obeh junakinj z enakim imenom (Juliette) dotaknila predvsem pripoved o prijateljstvu dveh invalidnih sodnikov, ki si s profesionalno predanostjo in človeško zavzetostjo prizadevata pomagati najrevnejšim prezadolženim družinam in posameznikom, najšibkejšim z dna družbe. V tem delu knjiga prinaša kar nekaj konkretnih opozoril, kako nas poskušajo finančne ustanove in korporacije s spretno sestavljenimi kreditnimi pogodbami zavesti (beri ogoljufati).
Sicer je roman Drugi in jaz pretresljiva pripoved o boju z usodno boleznijo in smrtjo pa tudi o boju za ljubezen in plemenito prijateljstvo. Razdeljen je na dva dela, ki pa ju, tesneje kot se zdi sprva, povezuje izkušnja s tragično usodo dveh junakinj. Avtor se ob teh usodnih dogodkih, umiranju oziroma smrtih, ki jima je bil priča leta 2004, iz objektivnega pripovedovalca preobraža v prizadetega raziskovalca tujih življenj, pri čemer se začne bistveno spreminjati tudi njegov odnos z bližnjimi in sploh odgovor na vprašanje, kaj je za nas v življenju najpomembnejše. Pogosto to najpomembnejše celo imamo, a tega ne znamo ceniti in gojiti. Tako pisatelju vdovec Patrice, ki mora nenadoma sam skrbeti za tri majhne hčerke in nikomur ne »predava« o tem, kako je treba živeti in kaj je sreča, samodejno s svojim zgledom ponudi svoj »recept«. Avtor sam priznava, da je kljub vsemu dobremu, kar mu je bilo dano, nagnjen k samopomilovanju. Patrice pa se skuša čim manj obremenjevati s še tako hudimi preizkušnjami, sprejeti, kar mu je usoda namenila, in po svojih najboljših močeh živeti tukaj in zdaj. S tem največ daje tudi hčerkam, ki so tako zgodaj izgubile mamo.
V romanu Drugi in jaz s plastično predstavitvijo pritegne kar vrsta likov. K njihovi pristnosti gotovo veliko prispeva tudi dejstvo, da pisatelj bralcu povsem razgrne svoj ustvarjalni proces, ki temelji na nekaterih prijemih raziskovalnega novinarstva. Tako lahko neposredno spremljamo, kako se pred nami polagoma izklešejo posamezni junaki, ki so prav vsi, kot je značilno tudi za druge Carrèrove romane, osebe iz resničnega življenja. Za roman Drugi in jaz torej ne velja opozorilo, da je vsakršna podobnosti z resničnimi osebami naključna. Nasprotno, podobnost z resničnimi ljudmi je namerna ter v pisateljskem procesu izčiščena in poglobljena še s pretanjenim notranjim portretom vsakega »romanesknega« junaka.
Emmanuele Carrère je za svoj literarni opus prejel že več nagrad, najodmevnejša med njimi pa je Renaudotova, ki jo je dobil lani za svoj zadnji roman Limonov.