Resnične zgodbe

V veliki zadregi bi se znašel povprečen slovenski bralec, če bi moral našteti deset sodobnih čeških pisateljev, najbrž mu v spomin ne bi uspelo priklicati niti peterice. Saj ne trdimo, da bi bil češki bralec kaj uspešnejši pri naštevanju slovenskih književnikov, a dejstvo je, da o stopnji poznavanja češke literature pri nas skorajda ni vredno izgubljati besed. Po podatkih Sursa smo leta 2010 iz češčine in slovaščine prevedli sedem romanov in eno zbirko kratke proze, poezija pa kakor da ne obstaja (da o drugih žanrih sploh ne govorimo). Tudi zato pomeni za založnika izjemen podvig, če si upa na kratko poličko k Michalu Vieweghu položiti še knjigo kakšnega drugega češkega avtorja, in to tem bolj, če ta ne spada med »zabavno« literaturo, med ljubezenske zgodbe ali pa kriminalke.

»Taborišče je v prozi Šalamova postalo model človeškega sveta, sveta zla, humanega pekla. Kolimske zgodbe so široka panorama taboriščnega življenja; to je svet na meji človeškega, pogosto že onkraj – svet na pragu smrti. Taborišče je še nikdar doživeta negativna človeška izkušnja, ki postaja nečloveška, saj povzroča razkroj samega človeka v okolju skrajne nehumanosti. V taborišču se godi velikanski negativni poskus s človekom: človek doživi smrt samega sebe, konec vsega človeškega v sebi. V takem položaju nečloveka se lahko iz žrtve spremeni v rablja, ki ga nato ubije drug rabelj. To ni le smrt človeka v človeku, je tudi smrt človeka, ki ga je zapustil Bog, smrt vsega, po čemer je človek še človek.

Modrijanova zbirka Poteze je bogatejša za zelo posebno delo – avtobiografijo ameriške glasbenice, pesnice in likovne umetnice Patti Smith. Avtorica, ki bo 30. decembra dopolnila 65 let, je knjigo Pač mulca (Just Kids) objavila lani januarja pri založbi Ecco (HarperCollins), novembra je prejela ameriško državno nagrado za književnost (stvarna literatura), letos pa bila nominirana še za ameriško kritiško nagrado, književno nagrado losangeleškega Timesa in nagrado Lambda. Ugledni Publishers Weekly je knjigo uvrstil med najboljših 10 leta 2010, letos je pristala tudi na seznamu »pomembnih knjig«, ki ga sestavlja Zveza ameriških knjižnic.
Razlaga, kdo je Patti Smith, je bržkone odveč. Mlajši bralci, ki se bodo srečali s to knjigo, pa se utegnejo vprašati, kdo je mršavi mladenič, ki stoji ob prav tako mršavi in nenavadno opravljeni Patti na naslovnici knjige. To je Robert Mapplethorpe.

T. Coraghessan Boyle (1948) še zdaleč ni edini ameriški literarni velikan, ki je bil pri nas dolgo popolnoma prezrt, a gotovo eden tistih, katerih spregled pomeni za slovensko prevodno književnost veliko vrzel in veliko škodo za generacije bralcev. Ta izobraženi pisatelj – diplomiral je iz angleščine in zgodovine na Državni univerzi New York v Potsdamu, magistriral na Univerzi Iowa in doktoriral iz britanske književnosti 19. stoletja, od leta 1978 pa je član Oddelka za angleški jezik na Univerzi Južna Kalifornija – velja za enega najproduktivnejših in najbolj pronicljivih pripovedovalcev na ameriškem literarnem prizorišču. Napisal je 22 romanov in zbirk kratke proze ter prejel številne ameriške in mednarodne nagrade, mdr. ugledno PEN/Faulknerjevo nagrado. Je tudi med najbolj cenjenimi ameriškimi pisci kratkih zgodb; izdaja jih v zbirkah in objavlja v vodilnih ameriških časopisih.

Če ste se lani kaj potikali po največji e-knjigarni, Amazon.com, je niste mogli spregledati. Vseskozi na vrhu ali tik pod njim je bila kakor usidrana knjiga navidez nepomembne avtorice o navidez nepomembni ženski. Govorimo o knjigi The Immortal Life of Henrietta Lacks Rebecce Skloot (Crown, Random House), ki je izšla februarja lani, pravkar pa smo dobili tudi njen prevod – zanj sta poskrbeli založba Mladinska knjiga in prevajalka Irena Duša. Knjiga Nesmrtno življenje Henriette Lacks obsega 400 strani, cena je 29,95 €.

Pravkar, sredi vročega poletja, je pri založbi Modrijan izšlo Poletje, tretji, sklepni del avtobiografije Nobelovega nagrajenca J. M. Coetzeeja.
Afriški pisatelj svetovnega slovesa J. M. Coetzee (1940) je znan po svoji hladnosti, molčečnosti in nedostopnosti, le redko daje intervjuje ali podpisuje knjige, o svojem privatnem življenju ne govori. V svoji pisateljski karieri je prejel številne, tudi najuglednejše nagrade, v javnosti pa se le nerad prikaže. Leta 2003 je res prevzel Nobelovo nagrado za književnost, imel protokolarna predavanje in govor na banketu, podelitvam kar obeh Bookerjevih nagrad (leta 1983 za roman Življenje in časi Michaela K in leta 1999 za Sramoto) pa se je izognil.
Zato je leta 1997 nemalo začudil njegov roman Deška leta (Modrijan, 2008), ki govori o Johnovem otroštvu v Južnoafriški republiki – povezava med Johnom Maxwellom Coetzeejem ter likom iz romana je namreč očitna.

26. februar 1992. Se spominjate? Bila je sreda, kot je bila sreda tudi 26. junija leto prej. Mogoče je bilo hladno, kdo bi se tega spominjal, morda je celo snežilo. Državljani Slovenije smo se 26. februarja 1992 prebudili v 246. jutro v samostojni državi, ki jo je do tistega dne priznalo 48 držav. Več kot 25.000 tisoč ljudi je tistega dne zanjo nehalo obstajati.
Pri založbi Sanje je izšla knjiga Zgodbe izbrisanih prebivalcev. Uršula Lipovec Čebron in Jelka Zorn sta vanjo združili 27 zgodb izbrisanih oseb, pri katerih pisanju so pomagali študentje Fakultete za socialno delo in Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Videti je, da se je v dvajsetih letih samostojne Slovenije že izrisal osamosvojitveni mit z vsemi zmagovalci in poraženo JLA. Pripoved rezervnega podpolkovnika Janeza Lesjaka, ki je bil v teh kritičnih in za Slovenijo usodnih dneh na čelu štabov in enot teritorialne obrambe v Ljubljanski pokrajini, tega mita ne gradi. V knjigi Na robu. Ljubljanska pokrajina med osamosvajanjem avtor pojasnjuje marsikateri dogodek v osrednji Sloveniji, a brez vehemence zmagovalca.

Tako se konča molitev, ki se je je Paddy Doyle naučil prvega dne, ko je prišel v Vzgojni zavod sv. Mihaela v Cappoquinu na Irskem, v sirotišnico ...
Paddyju Doylu je mati umrla za rakom. Nekaj tednov zatem si je življenje vzel oče. In tako je bil deček obsojen na enajst let življenja v vzgojnem zavodu. Takrat je bil star štiri leta.
Pričujoča nagrajena uspešnica Božji odred, ki je pravkar v prevodu Uroša Kalčiča izšla pri Modrijanu, je ganljivo, srhljivo pričevanje o tem, kakšno je bilo še ne pred petdesetimi leti življenje v irskih vzgojnih ustanovah, gledano skozi zbegane otroške oči. Za zidovi sirotišnice je moral Paddy prenašati nepredstavljivo duševno, telesno in spolno trpinčenje »nadomestnih mater«, redovnic, ki naj bi skrbele zanj, in nič čudnega, da so te grozljive izkušnje z leti načele njegovo telesno zdravje.

»Podatki iz moje biografije in biografski podatki junakinje romana se ujemajo skoraj v vsem, zgodba gre le v nekaterih delih korak dlje, vstopa v fikcijo in iz življenja jemlje to, kar potrebuje. Skratka, Ivana je rojena Vukovarčanka; ko izbruhne vojna, odpotuje na počitnice, ki se spremenijo v izgnanstvo. Del otroštva preživi v domu za izgnance v nekdanji politični šoli v Kumrovcu, v teh nenaravnih razmerah poskuša odrasti in v letih, ko se oblikuje človekova osebnost, odgovoriti na vprašanje: ›Kdo sem?‹ Danes živi nedaleč od Zagreba, je absolventka filozofije in kroatistike, mati dveh otrok, ukvarja se s književnostjo in še vedno poskuša odgovoriti na to vprašanje.«
Takole je hrvaška pesnica in pisateljica Ivana Simić Bodrožić, avtorica uspešnega in s kiklopom nagrajenega romana Hotel Zagorje, odgovorila na vprašanje »Kdo je Ivana Simić Bodrožić?«