Vrhunski romani

O evropski književni nagradi, ki jo od leta 2005 za literarni opus podeljuje Association Capitale Européenne des Littératures (ACEL – »Glavna evropska zveza za književnost«) v Strasbourgu, so lani, ko je bil za prejemnika izbran Drago Jančar, poročali tudi slovenski mediji. Ponovno so se nanjo spomnili še marca letos, ob izročitvi nagrade na sedmih Evropskih literarnih srečanjih v Strasbourgu. O letošnji razglasitvi pa nič.

Ime prejemnika evropske književne nagrade za leto 2012 je bilo objavljeno v soboto, 10. novembra 2012, osmi lavreat ACEL pa je postal ruski pisatelj Vladimir Makanin (1937). Ob podelitvi nagrade pisatelju prihodnje leto na Evropskih literarnih srečanjih v Strasbourgu bodo Francozi predstavili prevod Makaninovega zadnjega romana Asan (2008), ki ga bo založba Éditions Gallimard izdala v prevodu Christine Zeytounian-Beloüs, prejemnice letošnje prevajalske nagrade ACEL.
Ta roman pa je pravkar izšel v slovenskem prevodu pri založbi Modrijan! Roman je za slovenske kupce prevedla Lijana Dejak, spremno besedo pa je napisal Branko Soban.

Avstralskega režiserja Petra Weirja gotovo poznate po številnih filmskih uspešnicah, kot so Trumanov show, Društvo mrtvih pesnikov, Zelena karta, Priča – vse od naštetih so nastale v Ameriki, kamor se je režiser preselil na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med omenjenim naborom njegovih slavnih filmov pa manjkata še dva ključna »avstralska«: Galipoli, ki je igralca Mela Gibsona povzdignil med zvezde, in Piknik pri Hanging Rocku, ki je Weirju prinesel prvi mednarodni ugled, avstralsko kinematografijo pa postavil na svetovni zemljevid.
Pri snemanju Piknika je bilo nekaj zapletov. Tako se prvotno izbrani scenarist David Williamson menda ni utegnil lotiti dela, na njegovo mesto je prišel Cliff Green, ki je prav s scenarijem za Piknik napisal svoje najslavnejše delo.

Sreda, 10. april 1912. Opoldne se iz angleškega pristanišča Southampton na svojo prvo plovbo odpravi RMS Titanic, takrat največja, najlepša in najrazkošnejša križarka na svetu, ponos britanske ladijske družbe White Star. Potovanje naj bi se za več kot 2200 potnikov in članov posadke končalo 15. aprila v New Yorku.
V nedeljo, 14. aprila, ob 23.40 Titanik trči v ledeno goro in se manj kot tri ure pozneje, 15. aprila ob 2.20, potopi. Življenje izgubi več kot 1500 ljudi, med njimi osem glasbenikov: Wallace Henry Hartley iz Dewsburyja, kapelnik; W. Theodore Brailey iz Londona, klavir; John Law Hume iz Dumfriesa, violina; George Krins iz Lièga, Belgija, viola; John Fred Clarke iz Liverpoola, bas; Roger Bricoux iz Lilla, Francija, Percy C. Taylor iz Londona in John Wesley Woodward iz Headingtona, čela. Umrli so, medtem ko so igrali »K tebi želim, moj Bog« (Nearer, My God, to Thee).

Pred časom smo vas povabili k branju francoske prevodne književnosti – opozorili smo, da je število iz francoščine prevedenih romanov zaskrbljujoče majhno v primerjavi s tistimi, ki so prevedeni iz angleščine. Malce bolje, a še vedno zelo slabo pa se pri nas godi nemški književnosti, še eni izmed velikih svetovnih književnosti. Podatki Sursa razkrivajo, da je leta 2010 pri nas izšlo samo 36 romanov, prevedenih iz nemščine (iz angleščine: 256). Če se ob tem zavemo, da ta številka vključuje tudi književnost naše severne sosede Avstrije in Švice, je vse skupaj videti še slabše.

Pri založbi Mladinska knjiga je izšel roman No in jaz zelo uspešne francoske pisateljice Delphine de Vigan (1966). To je njen prvi (in zelo verjetno zadnji) roman, ki je dočakal slovenski prevod, kar ob dejstvu, da je francosko romanopisje pri slovenskih bralcih pa tudi literarnih kritikih nekakšna »temna lisa«, sploh ne preseneča. Razmerje med prevodi anglosaških in francoskih romanov je namreč na slovenskem trgu močno porušeno v prid prvih – po nedavno objavljenih podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2010 pri nas izdanih kar 256 romanov, prevedenih iz angleščine, pa samo 28 francoskih romanov. In pravi čudež je, če se kdaj med najbolj iskanimi v knjižnicah ali pa najbolje prodajanimi v knjigarnah znajde kakovosten francoski roman.

V slovenskih medijih je bil doslej priimek Carrère najpogosteje omenjan v zvezi s francosko avtorico odmevnih zgodovinskih del Hélène Carrère d'Encausse, ki glede na svoje ruske korenine pretežni del raziskovanja in pisanja namenja ruski zgodovini. Eno od poglavij ruske družinske zgodovine pa je vsa leta ostajalo posebej varovana skrivnost, ki je zamikala zgodovinarkinega sina, pronicljivega pisatelja Emmanuela Carrèra (roj. 1957 v Parizu) in jo razkriva v knjigi Ruski roman oz. Moja ruska zgodba (Un roman russe). Avtor se je raziskovanja lotil z novinarskim pristopom, kar pri nastajanju zgodbe ustvarja posebno napetost in bralcu omogoča, da je navzoč pri rojstvu in razvoju dogajanja.
Na izrisovanju resničnih oseb temeljijo še druga njegova dela, med njimi roman Drugi in jaz (D'autres vies que la mienne), ki je prvi slovenski knjižni prevod tega uspešnega avtorja – pravkar je, v prevodu Marjete Novak Kajzer, izšel pri založbi Modrijan.

Nihče ne trdi, da mora bralec, ki ve, kaj je dobra literatura, in ne izgublja časa s plehko vsebino, brati le debele knjige na petsto in več straneh. Ameriški pisatelji sicer radi pišejo debele romane, tudi Philip Roth je med njimi, a nekaterim, še posebno pa Rothu, gredo prav dobro od rok tudi kratka dela, ki bi jim že težko rekli romani.
Philipa Rotha največ bralcev pozna po zajetnih romanih Človeški madež (po tem je bil posnet tudi film) in Ameriška pastorala; za oba je pisatelj prejel prestižne literarne nagrade, za drugega celo Pulitzerjevo (1998), in oba sta prevedena v slovenščino. Za Rothova zrelejša leta pa so značilni kratki romani. V zadnjih šestih letih je napisal štiri take romane, in prav vsi dokazujejo, da Rothu ne zmanjkuje idej, čeprav je seznam njegovih romanov že presegel število trideset in čeprav bo pisatelj zdaj zdaj dopolnil osemdeset let.

Čeprav nosi eden letnico 2011, drugi pa 2012, sta izšla hkrati, imata celo povsem enako število strani, nedvomno pa ju druži še dejstvo, da gre za velika romana, ne ravno po obsegu, temveč po pomenu njunih avtorjev, ki sta vrstnika, ter sledovih, ki sta jih pustila v svetovni književnosti. Da ne govorimo o tem, da prevoda zapolnjujeta veliko vrzel v naši prevodni književnosti. Oba sta na neki »način klasika«, prvi je nastal sredi šestdesetih, drugi pa leta 1981.

Daša Drndić se je rodila leta 1946, v Zagrebu, v Beogradu je študirala angleški jezik in književnost, kot Fulbrightova štipendistka je bivala v ZDA na Southern Illinois University, potem pa tudi študirala na Case Western Reserve University. Delala je kot urednica pri založbi Vuk Karadžić, kot profesorica angleščine na Ljudski univerzi Đura Salaja in kot urednica-dramaturginja na Radioteleviziji Beograd. Na Oddelku za anglistiko Univerze na Reki predava moderno britansko književnost in angleški jezik. Objavlja prozo, literarno kritiko, analitična besedila in prevode v revijah in literarni periodiki ter igrane in dokumentarne radijske drame.
 Slovenci smo Dašo Drndić spoznali pozno. O razlogih tu ne bomo razpravljali, pomembno je, da so danes v slovenskem prevodu na voljo kar trije njeni romani. Najpomembnejši in po mnenju mnogih kritikov najboljši je predzadnji, Sonnenschein (2007), za katerega je pisateljica prejela nagrado Kiklop v kategoriji prozno delo leta.

Hrvate je finska pisateljica Sofi Oksanen ob nedavnem izidu svojega romana Očiščenje (Puhdistus) v hrvaškem jeziku počastila tudi z obiskom, tako da boste na hrvaških spletnih straneh našli veliko odmevov tako na izid kakor avtoričino gostovanje. Roman, ki v hrvaščini nosi naslov Čišćenje in je eden izmed več kot 30 prevodov, je izdala založba Fraktura.
Pri nas je, tako se zdi, roman izšel bolj potihem, čeprav gre za delo, ki bi mu glede odmevnosti v času po izidu – v finščini je izšel leta 2008 – težko našli primerjavo. O njem smo lani poročali tudi mi – Francozi so namreč avtorici podelili nagrado Femina za tuji roman, še prej pa je dobila nagrado Nordijskega sveta za književnost.