Avstralskega režiserja Petra Weirja gotovo poznate po številnih filmskih uspešnicah, kot so Trumanov show, Društvo mrtvih pesnikov, Zelena karta, Priča – vse od naštetih so nastale v Ameriki, kamor se je režiser preselil na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med omenjenim naborom njegovih slavnih filmov pa manjkata še dva ključna »avstralska«: Galipoli, ki je igralca Mela Gibsona povzdignil med zvezde, in Piknik pri Hanging Rocku, ki je Weirju prinesel prvi mednarodni ugled, avstralsko kinematografijo pa postavil na svetovni zemljevid.
Pri snemanju Piknika je bilo nekaj zapletov. Tako se prvotno izbrani scenarist David Williamson menda ni utegnil lotiti dela, na njegovo mesto je prišel Cliff Green, ki je prav s scenarijem za Piknik napisal svoje najslavnejše delo.

Sreda, 10. april 1912. Opoldne se iz angleškega pristanišča Southampton na svojo prvo plovbo odpravi RMS Titanic, takrat največja, najlepša in najrazkošnejša križarka na svetu, ponos britanske ladijske družbe White Star. Potovanje naj bi se za več kot 2200 potnikov in članov posadke končalo 15. aprila v New Yorku.
V nedeljo, 14. aprila, ob 23.40 Titanik trči v ledeno goro in se manj kot tri ure pozneje, 15. aprila ob 2.20, potopi. Življenje izgubi več kot 1500 ljudi, med njimi osem glasbenikov: Wallace Henry Hartley iz Dewsburyja, kapelnik; W. Theodore Brailey iz Londona, klavir; John Law Hume iz Dumfriesa, violina; George Krins iz Lièga, Belgija, viola; John Fred Clarke iz Liverpoola, bas; Roger Bricoux iz Lilla, Francija, Percy C. Taylor iz Londona in John Wesley Woodward iz Headingtona, čela. Umrli so, medtem ko so igrali »K tebi želim, moj Bog« (Nearer, My God, to Thee).

Pred časom smo vas povabili k branju francoske prevodne književnosti – opozorili smo, da je število iz francoščine prevedenih romanov zaskrbljujoče majhno v primerjavi s tistimi, ki so prevedeni iz angleščine. Malce bolje, a še vedno zelo slabo pa se pri nas godi nemški književnosti, še eni izmed velikih svetovnih književnosti. Podatki Sursa razkrivajo, da je leta 2010 pri nas izšlo samo 36 romanov, prevedenih iz nemščine (iz angleščine: 256). Če se ob tem zavemo, da ta številka vključuje tudi književnost naše severne sosede Avstrije in Švice, je vse skupaj videti še slabše.

Pri založbi Mladinska knjiga je izšel roman No in jaz zelo uspešne francoske pisateljice Delphine de Vigan (1966). To je njen prvi (in zelo verjetno zadnji) roman, ki je dočakal slovenski prevod, kar ob dejstvu, da je francosko romanopisje pri slovenskih bralcih pa tudi literarnih kritikih nekakšna »temna lisa«, sploh ne preseneča. Razmerje med prevodi anglosaških in francoskih romanov je namreč na slovenskem trgu močno porušeno v prid prvih – po nedavno objavljenih podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2010 pri nas izdanih kar 256 romanov, prevedenih iz angleščine, pa samo 28 francoskih romanov. In pravi čudež je, če se kdaj med najbolj iskanimi v knjižnicah ali pa najbolje prodajanimi v knjigarnah znajde kakovosten francoski roman.

V slovenskih medijih je bil doslej priimek Carrère najpogosteje omenjan v zvezi s francosko avtorico odmevnih zgodovinskih del Hélène Carrère d'Encausse, ki glede na svoje ruske korenine pretežni del raziskovanja in pisanja namenja ruski zgodovini. Eno od poglavij ruske družinske zgodovine pa je vsa leta ostajalo posebej varovana skrivnost, ki je zamikala zgodovinarkinega sina, pronicljivega pisatelja Emmanuela Carrèra (roj. 1957 v Parizu) in jo razkriva v knjigi Ruski roman oz. Moja ruska zgodba (Un roman russe). Avtor se je raziskovanja lotil z novinarskim pristopom, kar pri nastajanju zgodbe ustvarja posebno napetost in bralcu omogoča, da je navzoč pri rojstvu in razvoju dogajanja.
Na izrisovanju resničnih oseb temeljijo še druga njegova dela, med njimi roman Drugi in jaz (D'autres vies que la mienne), ki je prvi slovenski knjižni prevod tega uspešnega avtorja – pravkar je, v prevodu Marjete Novak Kajzer, izšel pri založbi Modrijan.