Knjižna novost
V slovenščini prvič roman francoskega pisatelja Emmanuela Carrèra
06.02.2012
V slovenskih medijih je bil doslej priimek Carrère najpogosteje omenjan v zvezi s francosko avtorico odmevnih zgodovinskih del Hélène Carrère d'Encausse, ki glede na svoje ruske korenine pretežni del raziskovanja in pisanja namenja ruski zgodovini. Eno od poglavij ruske družinske zgodovine pa je vsa leta ostajalo posebej varovana skrivnost, ki je zamikala zgodovinarkinega sina, pronicljivega pisatelja Emmanuela Carrèra (roj. 1957 v Parizu) in jo razkriva v knjigi Ruski roman oz. Moja ruska zgodba (Un roman russe). Avtor se je raziskovanja lotil z novinarskim pristopom, kar pri nastajanju zgodbe ustvarja posebno napetost in bralcu omogoča, da je navzoč pri rojstvu in razvoju dogajanja.
Na izrisovanju resničnih oseb temeljijo še druga njegova dela, med njimi roman Drugi in jaz (D'autres vies que la mienne), ki je prvi slovenski knjižni prevod tega uspešnega avtorja – pravkar je, v prevodu Marjete Novak Kajzer, izšel pri založbi Modrijan. Pred slovensko izdajo je knjiga doživela že vrsto prevodov, kritiki jo omenjajo tudi kot delo, ki ga preberemo v enem dihu. Zanimanje zanjo med drugim potrjuje prvotna naklada 200 000 izvodov, kar je tudi za francoske razmere lepo število.
Emmanuel Carrère pri svojem literarnem pisanju uspešno združuje natančnost »zgodovinarja« in živahnost poročevalca v živo. Ob delu Drugi in jaz kar nekaj francoskih kritikov zatrjuje, da jih malo knjig zares gane, v tem romanu pa se jih je (celo do solz) ob osrednjih in pretresljivih zgodbah obeh junakinj z enakim imenom (Juliette) dotaknila predvsem pripoved o prijateljstvu dveh invalidnih sodnikov, ki si s profesionalno predanostjo in človeško zavzetostjo prizadevata pomagati najrevnejšim prezadolženim družinam in posameznikom, najšibkejšim z dna družbe. V tem delu knjiga prinaša kar nekaj konkretnih opozoril, kako nas poskušajo finančne ustanove in korporacije s spretno sestavljenimi kreditnimi pogodbami zavesti (beri ogoljufati).
Sicer je roman Drugi in jaz pretresljiva pripoved o boju z usodno boleznijo in smrtjo pa tudi o boju za ljubezen in plemenito prijateljstvo. Razdeljen je na dva dela, ki pa ju, tesneje kot se zdi sprva, povezuje izkušnja s tragično usodo dveh junakinj. Avtor se ob teh usodnih dogodkih, umiranju oziroma smrtih, ki jima je bil priča leta 2004, iz objektivnega pripovedovalca preobraža v prizadetega raziskovalca tujih življenj, pri čemer se začne bistveno spreminjati tudi njegov odnos z bližnjimi in sploh odgovor na vprašanje, kaj je za nas v življenju najpomembnejše. Pogosto to najpomembnejše celo imamo, a tega ne znamo ceniti in gojiti. Tako pisatelju vdovec Patrice, ki mora nenadoma sam skrbeti za tri majhne hčerke in nikomur ne »predava« o tem, kako je treba živeti in kaj je sreča, samodejno s svojim zgledom ponudi svoj »recept«. Avtor sam priznava, da je kljub vsemu dobremu, kar mu je bilo dano, nagnjen k samopomilovanju. Patrice pa se skuša čim manj obremenjevati s še tako hudimi preizkušnjami, sprejeti, kar mu je usoda namenila, in po svojih najboljših močeh živeti tukaj in zdaj. S tem največ daje tudi hčerkam, ki so tako zgodaj izgubile mamo.
V romanu Drugi in jaz s plastično predstavitvijo pritegne kar vrsta likov. K njihovi pristnosti gotovo veliko prispeva tudi dejstvo, da pisatelj bralcu povsem razgrne svoj ustvarjalni proces, ki temelji na nekaterih prijemih raziskovalnega novinarstva. Tako lahko neposredno spremljamo, kako se pred nami polagoma izklešejo posamezni junaki, ki so prav vsi, kot je značilno tudi za druge Carrèrove romane, osebe iz resničnega življenja. Za roman Drugi in jaz torej ne velja opozorilo, da je vsakršna podobnosti z resničnimi osebami naključna. Nasprotno, podobnost z resničnimi ljudmi je namerna ter v pisateljskem procesu izčiščena in poglobljena še s pretanjenim notranjim portretom vsakega »romanesknega« junaka.
Emmanuele Carrère je za svoj literarni opus prejel že več nagrad, najodmevnejša med njimi pa je Renaudotova, ki jo je dobil lani za svoj zadnji roman Limonov.
Sorodne novice
na vrh strani10.05.2012
Vznikanje in naraščanje grozljivega pod površjem krhkega dekliškega sveta »
Avstralskega režiserja Petra Weirja gotovo poznate po številnih filmskih uspešnicah, kot so Trumanov show, Društvo mrtvih pesnikov, Zelena karta, Priča – vse od naštetih so nastale v Ameriki, kamor se je režiser preselil na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med omenjenim naborom njegovih slavnih filmov pa manjkata še dva ključna »avstralska«: Galipoli, ki je igralca Mela Gibsona povzdignil med zvezde, in Piknik pri Hanging Rocku, ki je Weirju prinesel prvi mednarodni ugled, avstralsko kinematografijo pa postavil na svetovni zemljevid.
Pri snemanju Piknika je bilo nekaj zapletov. Tako se prvotno izbrani scenarist David Williamson menda ni utegnil lotiti dela, na njegovo mesto je prišel Cliff Green, ki je prav s scenarijem za Piknik napisal svoje najslavnejše delo.
05.04.2012
Orkester je zaigral zadnjo melodijo. Nato se je ladja potopila »
Sreda, 10. april 1912. Opoldne se iz angleškega pristanišča Southampton na svojo prvo plovbo odpravi RMS Titanic, takrat največja, najlepša in najrazkošnejša križarka na svetu, ponos britanske ladijske družbe White Star. Potovanje naj bi se za več kot 2200 potnikov in članov posadke končalo 15. aprila v New Yorku.
V nedeljo, 14. aprila, ob 23.40 Titanik trči v ledeno goro in se manj kot tri ure pozneje, 15. aprila ob 2.20, potopi. Življenje izgubi več kot 1500 ljudi, med njimi osem glasbenikov: Wallace Henry Hartley iz Dewsburyja, kapelnik; W. Theodore Brailey iz Londona, klavir; John Law Hume iz Dumfriesa, violina; George Krins iz Lièga, Belgija, viola; John Fred Clarke iz Liverpoola, bas; Roger Bricoux iz Lilla, Francija, Percy C. Taylor iz Londona in John Wesley Woodward iz Headingtona, čela. Umrli so, medtem ko so igrali »K tebi želim, moj Bog« (Nearer, My God, to Thee).
10.03.2012
Nova poslastica s police »nemška in avstrijska književnost« – Mara Kogoj »
Pred časom smo vas povabili k branju francoske prevodne književnosti – opozorili smo, da je število iz francoščine prevedenih romanov zaskrbljujoče majhno v primerjavi s tistimi, ki so prevedeni iz angleščine. Malce bolje, a še vedno zelo slabo pa se pri nas godi nemški književnosti, še eni izmed velikih svetovnih književnosti. Podatki Sursa razkrivajo, da je leta 2010 pri nas izšlo samo 36 romanov, prevedenih iz nemščine (iz angleščine: 256). Če se ob tem zavemo, da ta številka vključuje tudi književnost naše severne sosede Avstrije in Švice, je vse skupaj videti še slabše.
29.02.2012
Kupujte in berite tudi francoske romane – No in jaz je novost iz Mladinske knjige »
Pri založbi Mladinska knjiga je izšel roman No in jaz zelo uspešne francoske pisateljice Delphine de Vigan (1966). To je njen prvi (in zelo verjetno zadnji) roman, ki je dočakal slovenski prevod, kar ob dejstvu, da je francosko romanopisje pri slovenskih bralcih pa tudi literarnih kritikih nekakšna »temna lisa«, sploh ne preseneča. Razmerje med prevodi anglosaških in francoskih romanov je namreč na slovenskem trgu močno porušeno v prid prvih – po nedavno objavljenih podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2010 pri nas izdanih kar 256 romanov, prevedenih iz angleščine, pa samo 28 francoskih romanov. In pravi čudež je, če se kdaj med najbolj iskanimi v knjižnicah ali pa najbolje prodajanimi v knjigarnah znajde kakovosten francoski roman.
03.02.2012
Zadnji romani Philipa Rotha – kratko, a vrhunsko branje za vsakogar »
Nihče ne trdi, da mora bralec, ki ve, kaj je dobra literatura, in ne izgublja časa s plehko vsebino, brati le debele knjige na petsto in več straneh. Ameriški pisatelji sicer radi pišejo debele romane, tudi Philip Roth je med njimi, a nekaterim, še posebno pa Rothu, gredo prav dobro od rok tudi kratka dela, ki bi jim že težko rekli romani.
Philipa Rotha največ bralcev pozna po zajetnih romanih Človeški madež (po tem je bil posnet tudi film) in Ameriška pastorala; za oba je pisatelj prejel prestižne literarne nagrade, za drugega celo Pulitzerjevo (1998), in oba sta prevedena v slovenščino. Za Rothova zrelejša leta pa so značilni kratki romani. V zadnjih šestih letih je napisal štiri take romane, in prav vsi dokazujejo, da Rothu ne zmanjkuje idej, čeprav je seznam njegovih romanov že presegel število trideset in čeprav bo pisatelj zdaj zdaj dopolnil osemdeset let.
Vaša košarica
Vaša košarica je prazna.