Za oddih

Na kateri film najprej pomislite, ko je govor o grozljivkah? Na katerega izmed tehle: Rosemaryjin otrok, Julija, Carrie, Prerokba, Izganjalec hudiča? Če niste prav rosnih let, zagotovo. To so namreč najbolj popularne grozljivke iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in morda ni naključje, da so bile vse posnete po literarnih predlogah.
Največja uspešnica pa je Izganjalec hudiča (The Exorcist). Po scenariju, ki ga je napisal William Peter Blatty, tudi avtor istoimenskega romana, ga je leta 1973 posnel William Friedkin, režiser kultne Francoske zveze (1971), za katero je bil nagrajen z oskarjem.

Pri Modrijanu je pravkar izšla nova knjiga v seriji kriminalk Felidae – Cave canem, in zdaj so pred vami trije primeri slavnega mačjega detektiva Francisa: Felidae, Francis in Cave canem. Popeljejo vas v življenje mačk – in tudi v umiranje, ki ni vselej le posledica njihovega potepuškega in nezanesljivega načina življenja. Odstrejo vam pogled na to, kaj si utegne vaš ljubljenček misliti o vas, in temeljito pretresejo vaše morebitno prepričanje, da je človek krona stvarstva. Nasprotno – Francisu moramo (če si izposodimo avtorjevo prispodobo) priznati, da je pravi einstein, vsi drugi pa smo relativni.

Pozneje, ko je pomislil na tisto noč – in zelo pogosto je mislil nanjo v mesecih in letih, ki so sledili, na to prelomno točko svojega življenja, trenutke, ki so zaznamovali vse drugo –, se je najjasneje spominjal tišine v sobi in snega, ki je zdržema padal zunaj. Tišina je bila tako globoka in vseobsegajoča, da je začutil, kako se lebdeče dviga nekam višje, nad prostor in še dlje, kjer se je zlil s snegom in je prizor v sobi postal nekaj, kar se dogaja v nekem drugem življenju, v življenju, kjer je samo naključni opazovalec, prizor, kakršnega na hitro vidiš skozi toplo osvetljeno okno, ko hodiš po temni ulici. To je bilo vse, česar se bo spominjal, občutka neskončnega prostora. In porodničarja v jarku ter luči v svoji hiši, kako gorijo nekje daleč proč.

Če bi moral slovenski bralec našteti več turških pisateljev, bi bilo prstov hitro preveč, saj imamo pri nas prevedenega komaj kakšnega predstavnika te velike književnosti. Orhan Pamuk, Serdar Özkan, Elif Shafak ... potem pa začenja zmanjkovati imen. Pa tudi knjige teh, vsaj večino, imamo v slovenščino prevedene posredno iz angleščine. Še dobro, da so se nekateri preprosto preselili drugam in začeli pisati v jeziku nove domovine.
Akif Pirinçci, ki se je rodil leta 1959 v Istanbulu, se je že pri desetih letih s starši odselil v Nemčijo. Pri enaindvajsetih je objavil prvi roman (Tränen sind immer das Ende), naslednjega pa izdal šele devet let pozneje.

Vtisnite si v spomin, če le morete, simpatični obraz, ki ga vidite na sličici. To je Erlend Loe, priljubljen norveški pisatelj in scenarist, čigar humorno in satirično pisanje danes poznajo v skoraj 40 državah po svetu, in to tako odrasli kot otroci. A gotovo ga bodo vzljubili tudi slovenski kupci, najprej ob branju Tihih dnevov v Mixing Partu, zadnjega romana tega pisatelja, ki ima sicer za seboj, kljub komaj 42 letom, že osem romanov in še 13 drugih, predvsem otroških knjig.
Loe se je najprej ukvarjal s kratkimi filmi in glasbenimi spoti, pisal je kritike za časopise, poučeval v šoli in delal v psihiatrični bolnišnici. Kot pisatelj je debitiral z romanom Tatt av kvinnen leta 1993, že z drugim romanom, Naiv. Super. (1996), pa je dosegel mednarodni uspeh, saj ga je v desetletju po izidu odkupilo najmanj 20 držav, med njimi celo Velika Britanija in ZDA.

Če radi berete knjige priljubljenega češkega pisatelja Michala Viewegha, imamo čudovito novico za vas: v slovenskem prevodu je izšlo Vieweghovo najboljše delo – zbirka kratkih zgodb. Nives Vidrih, prevajalka iz češčine, naša najboljša poznavalka češke književnosti in tudi del Michala Viewegha, je iz dveh njegovih zbirk zbrala in prevedla najboljše zgodbe, pri Modrijanu pa so jih izdali v knjigi Zgodbe o ljubezni in seksu.
Čas za izid je ravno pravšnji – čas izbiranja daril –, a pri založbi Modrijan vam pri tej knjigi ponujajo simpatično izbiro: Zgodbe o ljubezni in seksu so namreč izšle v dveh različnih ovitkih, z dvema različnima (seksi) motivoma slovitega avstrijskega slikarja Egona Schieleja (1890–1918), z ljubezenskim parom v dveh položajih.

Za bralce, še posebno pa bralke, ki jih privlačijo knjige o daljnih deželah in časih, bo roman Tigrov grič, ki je pravkar izšel pri Modrijanu, blagodejna osvežitev. Sarita Mandanna, mlada indijska pisateljica, je v svojem prvencu, s katerim je bila letos nominirana celo za tako imenovanega azijskega bookerja, do potankosti zajela duha svoje dežele, čudovite pokrajine Kodagu (ang. Coorg) na jugu Indije. Tigrov grič je brezčasna pripoved o ljubezni, o usodnih odločitvah in njihovih daljnosežnih posledicah. V romanu spremljamo življenje treh rodov družin Kambejmada in Načimanda od leta 1878 do začetka druge svetovne vojne. Devi, prvo deklico, ki se je po več kot šestdesetih letih rodila v družini Načimanda, obožuje vsa družina.

V Modrijanovi zbirki Bralec smo dobili številko 45. Je prvi roman v zbirki, ki je preveden iz nizozemščine oz. flamščine, in delo z najkrajšim naslovom, kar jih je v zbirki izšlo doslej: Mi. Štiriinštiridesetletni flamski pisatelj Jeroen Olyslaegers je novo pisateljsko ime na slovenskem knjižnem trgu. V popularnem belgijskem tedniku HUMO so o njem in o romanu Mi zapisali: »Po slogu, vsebinah in pripovedni moči je Olyslaegers pravi nezakonski sin velikega Huga Clausa. Mi je dar obema, tako nizozemski kakor flamski književnosti.« Da je bil Hugo Claus eden največjih belgijskih oz. flamskih pisateljev 20. stoletja – pri Modrijanu sta izšli njegovi mojstrovini Govorice (2009) in Nedokončana preteklost (Euroman, 2008) – gotovo ni treba posebej poudarjati.

Modrijanova zbirka Nostalgija je bogatejša za novo knjigo: Shiralee avstralskega pisatelja D'Arcyja Nilanda. Starejši bralci bodo v njej prepoznali literarno predlogo za britanski film The Shiralee, ki ga je leta 1957 posnel Leslie Norman s Petrom Finchem v glavni vlogi, še z večjim odmerkom nostalgije pa utegne knjiga navdati tiste, ki se spominjate istoimenske televizijske serije iz osemdesetih let, ki so jo posneli Avstralci in v kateri je blestel Brian Brown (na sliki). Bržkone se spominjate tudi male nabrite Buster, dekletca s pšeničnima kitkama, ki ga je upodobila Rebecca Smart.
Roman Shiralee, ki ga je leta 1955 objavil takrat še neznani avstralski pisatelj D’Arcy Niland (1919–1967), je pripoved o potujočem delavcu Macauleyju in njegovi štiriletni hčerki Buster. Pisatelj mojstrsko razvija značaj in osebnost moža, ki svojo prešuštniško ženo kaznuje s tem, da ji vzame njunega otroka, štiriletno Buster. Na pešačenju od ene do druge zaposlitve, od enega do drugega kraja puste in prazne avstralske notranjosti se srečujeta s klateži in posestniki, prodajalci in gonjači, s kopalci opalov, s suroveži in z dobrimi dušami.

Zoran Benčič, sicer frontman skupine Res Nullius, se je odločil, da stopi v svet kriminala in podzemlja. Res le kot avtor romana Psi brezčasja, a svojega podjetja se je lotil z vso resnostjo, ki pa nikakor ne izvzema duhovitosti, da o ironiji ne govorimo. V svojem knjižnem prvencu je z arhitekturno natančnostjo gradil mozaik, s katerim se počasi izrisuje slika ne le nekega umora, temveč tudi širše, celega mesta in ne nazadnje sodobne družbe. Ko se odstre pogled v njeno drobovje, kmalu postane jasno, da romantičnih izhodov in svetlih upov ni. Ne za Roka Osterberga, ki kot glavni lik z avtsajdersko držo in ironično distanco spominja na slavne detektivske junake trdih kriminalk in obeta razrešitev, in tudi ne za družbo. Brezčasnost ali brezizhodnost? Zdi se, da je kriminalni roman žanr, ki najbolj zadene današnji trenutek.