Če bi moral slovenski bralec našteti več turških pisateljev, bi bilo prstov hitro preveč, saj imamo pri nas prevedenega komaj kakšnega predstavnika te velike književnosti. Orhan Pamuk, Serdar Özkan, Elif Shafak ... potem pa začenja zmanjkovati imen. Pa tudi knjige teh, vsaj večino, imamo v slovenščino prevedene posredno iz angleščine. Še dobro, da so se nekateri preprosto preselili drugam in začeli pisati v jeziku nove domovine.
Akif Pirinçci, ki se je rodil leta 1959 v Istanbulu, se je že pri desetih letih s starši odselil v Nemčijo. Pri enaindvajsetih je objavil prvi roman (Tränen sind immer das Ende), naslednjega pa izdal šele devet let pozneje.

Vtisnite si v spomin, če le morete, simpatični obraz, ki ga vidite na sličici. To je Erlend Loe, priljubljen norveški pisatelj in scenarist, čigar humorno in satirično pisanje danes poznajo v skoraj 40 državah po svetu, in to tako odrasli kot otroci. A gotovo ga bodo vzljubili tudi slovenski kupci, najprej ob branju Tihih dnevov v Mixing Partu, zadnjega romana tega pisatelja, ki ima sicer za seboj, kljub komaj 42 letom, že osem romanov in še 13 drugih, predvsem otroških knjig.
Loe se je najprej ukvarjal s kratkimi filmi in glasbenimi spoti, pisal je kritike za časopise, poučeval v šoli in delal v psihiatrični bolnišnici. Kot pisatelj je debitiral z romanom Tatt av kvinnen leta 1993, že z drugim romanom, Naiv. Super. (1996), pa je dosegel mednarodni uspeh, saj ga je v desetletju po izidu odkupilo najmanj 20 držav, med njimi celo Velika Britanija in ZDA.

Če radi berete knjige priljubljenega češkega pisatelja Michala Viewegha, imamo čudovito novico za vas: v slovenskem prevodu je izšlo Vieweghovo najboljše delo – zbirka kratkih zgodb. Nives Vidrih, prevajalka iz češčine, naša najboljša poznavalka češke književnosti in tudi del Michala Viewegha, je iz dveh njegovih zbirk zbrala in prevedla najboljše zgodbe, pri Modrijanu pa so jih izdali v knjigi Zgodbe o ljubezni in seksu.
Čas za izid je ravno pravšnji – čas izbiranja daril –, a pri založbi Modrijan vam pri tej knjigi ponujajo simpatično izbiro: Zgodbe o ljubezni in seksu so namreč izšle v dveh različnih ovitkih, z dvema različnima (seksi) motivoma slovitega avstrijskega slikarja Egona Schieleja (1890–1918), z ljubezenskim parom v dveh položajih.

Za bralce, še posebno pa bralke, ki jih privlačijo knjige o daljnih deželah in časih, bo roman Tigrov grič, ki je pravkar izšel pri Modrijanu, blagodejna osvežitev. Sarita Mandanna, mlada indijska pisateljica, je v svojem prvencu, s katerim je bila letos nominirana celo za tako imenovanega azijskega bookerja, do potankosti zajela duha svoje dežele, čudovite pokrajine Kodagu (ang. Coorg) na jugu Indije. Tigrov grič je brezčasna pripoved o ljubezni, o usodnih odločitvah in njihovih daljnosežnih posledicah. V romanu spremljamo življenje treh rodov družin Kambejmada in Načimanda od leta 1878 do začetka druge svetovne vojne. Devi, prvo deklico, ki se je po več kot šestdesetih letih rodila v družini Načimanda, obožuje vsa družina.

V Modrijanovi zbirki Bralec smo dobili številko 45. Je prvi roman v zbirki, ki je preveden iz nizozemščine oz. flamščine, in delo z najkrajšim naslovom, kar jih je v zbirki izšlo doslej: Mi. Štiriinštiridesetletni flamski pisatelj Jeroen Olyslaegers je novo pisateljsko ime na slovenskem knjižnem trgu. V popularnem belgijskem tedniku HUMO so o njem in o romanu Mi zapisali: »Po slogu, vsebinah in pripovedni moči je Olyslaegers pravi nezakonski sin velikega Huga Clausa. Mi je dar obema, tako nizozemski kakor flamski književnosti.« Da je bil Hugo Claus eden največjih belgijskih oz. flamskih pisateljev 20. stoletja – pri Modrijanu sta izšli njegovi mojstrovini Govorice (2009) in Nedokončana preteklost (Euroman, 2008) – gotovo ni treba posebej poudarjati.