Za bralce, še posebno pa bralke, ki jih privlačijo knjige o daljnih deželah in časih, bo roman Tigrov grič, ki je pravkar izšel pri Modrijanu, blagodejna osvežitev. Sarita Mandanna, mlada indijska pisateljica, je v svojem prvencu, s katerim je bila letos nominirana celo za tako imenovanega azijskega bookerja, do potankosti zajela duha svoje dežele, čudovite pokrajine Kodagu (ang. Coorg) na jugu Indije. Tigrov grič je brezčasna pripoved o ljubezni, o usodnih odločitvah in njihovih daljnosežnih posledicah. V romanu spremljamo življenje treh rodov družin Kambejmada in Načimanda od leta 1878 do začetka druge svetovne vojne. Devi, prvo deklico, ki se je po več kot šestdesetih letih rodila v družini Načimanda, obožuje vsa družina.

V Modrijanovi zbirki Bralec smo dobili številko 45. Je prvi roman v zbirki, ki je preveden iz nizozemščine oz. flamščine, in delo z najkrajšim naslovom, kar jih je v zbirki izšlo doslej: Mi. Štiriinštiridesetletni flamski pisatelj Jeroen Olyslaegers je novo pisateljsko ime na slovenskem knjižnem trgu. V popularnem belgijskem tedniku HUMO so o njem in o romanu Mi zapisali: »Po slogu, vsebinah in pripovedni moči je Olyslaegers pravi nezakonski sin velikega Huga Clausa. Mi je dar obema, tako nizozemski kakor flamski književnosti.« Da je bil Hugo Claus eden največjih belgijskih oz. flamskih pisateljev 20. stoletja – pri Modrijanu sta izšli njegovi mojstrovini Govorice (2009) in Nedokončana preteklost (Euroman, 2008) – gotovo ni treba posebej poudarjati.

Modrijanova zbirka Nostalgija je bogatejša za novo knjigo: Shiralee avstralskega pisatelja D'Arcyja Nilanda. Starejši bralci bodo v njej prepoznali literarno predlogo za britanski film The Shiralee, ki ga je leta 1957 posnel Leslie Norman s Petrom Finchem v glavni vlogi, še z večjim odmerkom nostalgije pa utegne knjiga navdati tiste, ki se spominjate istoimenske televizijske serije iz osemdesetih let, ki so jo posneli Avstralci in v kateri je blestel Brian Brown (na sliki). Bržkone se spominjate tudi male nabrite Buster, dekletca s pšeničnima kitkama, ki ga je upodobila Rebecca Smart.
Roman Shiralee, ki ga je leta 1955 objavil takrat še neznani avstralski pisatelj D’Arcy Niland (1919–1967), je pripoved o potujočem delavcu Macauleyju in njegovi štiriletni hčerki Buster. Pisatelj mojstrsko razvija značaj in osebnost moža, ki svojo prešuštniško ženo kaznuje s tem, da ji vzame njunega otroka, štiriletno Buster. Na pešačenju od ene do druge zaposlitve, od enega do drugega kraja puste in prazne avstralske notranjosti se srečujeta s klateži in posestniki, prodajalci in gonjači, s kopalci opalov, s suroveži in z dobrimi dušami.

Zoran Benčič, sicer frontman skupine Res Nullius, se je odločil, da stopi v svet kriminala in podzemlja. Res le kot avtor romana Psi brezčasja, a svojega podjetja se je lotil z vso resnostjo, ki pa nikakor ne izvzema duhovitosti, da o ironiji ne govorimo. V svojem knjižnem prvencu je z arhitekturno natančnostjo gradil mozaik, s katerim se počasi izrisuje slika ne le nekega umora, temveč tudi širše, celega mesta in ne nazadnje sodobne družbe. Ko se odstre pogled v njeno drobovje, kmalu postane jasno, da romantičnih izhodov in svetlih upov ni. Ne za Roka Osterberga, ki kot glavni lik z avtsajdersko držo in ironično distanco spominja na slavne detektivske junake trdih kriminalk in obeta razrešitev, in tudi ne za družbo. Brezčasnost ali brezizhodnost? Zdi se, da je kriminalni roman žanr, ki najbolj zadene današnji trenutek.

Konec leta 2008 je producent Gil Netter (Marley in jaz) začel nagovarjati režiserja Francisa Lawrencea (Jaz, legenda), naj posname film po romanu Sare Gruen Voda za slone. »Knjigo sem prebral v enem dahu,« se spominja Lawrence. »Zares se me je dotaknila; in zgodba se odvija v silno bogatem in razdelanem svetu. Všeč so mi bili liki in čustvenost.«
Lawrence se je osredotočil na razmerje med Marleno in Jacobom ter se zavzel za oživitev čarobnega sveta, ki ga je Sara Gruen ustvarila v romanu. Tudi Lawrencea je, tako kot like, ki jih je oživil na platnu, pritegnil nori svet cirkuških šotorov. »Cirkus me je vedno zanimal, sploh tisti iz dvajsetih, tridesetih let prejšnjega stoletja. Nekaj prav posebnega so: vlakci na paro, prelepa šotorska platna, elegantni nastopajoči in eksotične živali.«