Na kateri film najprej pomislite, ko je govor o grozljivkah? Na katerega izmed tehle: Rosemaryjin otrok, Julija, Carrie, Prerokba, Izganjalec hudiča? Če niste prav rosnih let, zagotovo. To so namreč najbolj popularne grozljivke iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in morda ni naključje, da so bile vse posnete po literarnih predlogah.
Največja uspešnica pa je Izganjalec hudiča (The Exorcist). Po scenariju, ki ga je napisal William Peter Blatty, tudi avtor istoimenskega romana, ga je leta 1973 posnel William Friedkin, režiser kultne Francoske zveze (1971), za katero je bil nagrajen z oskarjem.

Pri Modrijanu je pravkar izšla nova knjiga v seriji kriminalk Felidae – Cave canem, in zdaj so pred vami trije primeri slavnega mačjega detektiva Francisa: Felidae, Francis in Cave canem. Popeljejo vas v življenje mačk – in tudi v umiranje, ki ni vselej le posledica njihovega potepuškega in nezanesljivega načina življenja. Odstrejo vam pogled na to, kaj si utegne vaš ljubljenček misliti o vas, in temeljito pretresejo vaše morebitno prepričanje, da je človek krona stvarstva. Nasprotno – Francisu moramo (če si izposodimo avtorjevo prispodobo) priznati, da je pravi einstein, vsi drugi pa smo relativni.

Pozneje, ko je pomislil na tisto noč – in zelo pogosto je mislil nanjo v mesecih in letih, ki so sledili, na to prelomno točko svojega življenja, trenutke, ki so zaznamovali vse drugo –, se je najjasneje spominjal tišine v sobi in snega, ki je zdržema padal zunaj. Tišina je bila tako globoka in vseobsegajoča, da je začutil, kako se lebdeče dviga nekam višje, nad prostor in še dlje, kjer se je zlil s snegom in je prizor v sobi postal nekaj, kar se dogaja v nekem drugem življenju, v življenju, kjer je samo naključni opazovalec, prizor, kakršnega na hitro vidiš skozi toplo osvetljeno okno, ko hodiš po temni ulici. To je bilo vse, česar se bo spominjal, občutka neskončnega prostora. In porodničarja v jarku ter luči v svoji hiši, kako gorijo nekje daleč proč.

Če bi moral slovenski bralec našteti več turških pisateljev, bi bilo prstov hitro preveč, saj imamo pri nas prevedenega komaj kakšnega predstavnika te velike književnosti. Orhan Pamuk, Serdar Özkan, Elif Shafak ... potem pa začenja zmanjkovati imen. Pa tudi knjige teh, vsaj večino, imamo v slovenščino prevedene posredno iz angleščine. Še dobro, da so se nekateri preprosto preselili drugam in začeli pisati v jeziku nove domovine.
Akif Pirinçci, ki se je rodil leta 1959 v Istanbulu, se je že pri desetih letih s starši odselil v Nemčijo. Pri enaindvajsetih je objavil prvi roman (Tränen sind immer das Ende), naslednjega pa izdal šele devet let pozneje.

Vtisnite si v spomin, če le morete, simpatični obraz, ki ga vidite na sličici. To je Erlend Loe, priljubljen norveški pisatelj in scenarist, čigar humorno in satirično pisanje danes poznajo v skoraj 40 državah po svetu, in to tako odrasli kot otroci. A gotovo ga bodo vzljubili tudi slovenski kupci, najprej ob branju Tihih dnevov v Mixing Partu, zadnjega romana tega pisatelja, ki ima sicer za seboj, kljub komaj 42 letom, že osem romanov in še 13 drugih, predvsem otroških knjig.
Loe se je najprej ukvarjal s kratkimi filmi in glasbenimi spoti, pisal je kritike za časopise, poučeval v šoli in delal v psihiatrični bolnišnici. Kot pisatelj je debitiral z romanom Tatt av kvinnen leta 1993, že z drugim romanom, Naiv. Super. (1996), pa je dosegel mednarodni uspeh, saj ga je v desetletju po izidu odkupilo najmanj 20 držav, med njimi celo Velika Britanija in ZDA.