Zgodovina

»Poljudnoznanstvena knjiga leta,« je dr. Samo Rugelj preprosto sklenil zapis v zadnji Bukli o knjigi Kralj vseh bolezni Siddharte Mukherjeeja, ki je v slovenskem prevodu pravkar izšla pri založbi Modrijan. Dr. Rugelj je bil tudi prvi poročevalec o tej izjemni in pomembni knjigi pri nas: prebral jo je v angleščini malo po tistem, ko je Mukherjee zanjo prejel Pulitzerjevo nagrado. Novembra lani, malo po stoletnici Pulitzerjevega rojstva, je v Delu zapisal: »To medicinsko delo, ki je kot roman, knjiga o raku, ki je ›napisana z ljubeznijo‹ in ›se bere z užitkom‹, kot pišejo eminentni recenzenti, pa je tudi najboljši primer enkratne kombinacije poljudne obdelave strokovne tematike, ki bi jo, tudi sto let kasneje, Joseph Pulitzer gotovo potrdil kot delo, ki več kot ustreza njegovim standardom novega žurnalizma.«
Mukherjee je pozneje prejel še dve nagradi, in kdor bo prebral to knjigo, se bo strinjal, da bi si zaslužil še kakšno ali pa da nobena nagrada ne more odraziti tega, kar lahko knjiga mladega indijsko-ameriškega zdravnika nudi bralcu, naj bo ta bolnik, bolnikov sorodnik, zdravnik ali pa (zaenkrat še) zdrav človek.

V veliki zadregi bi se znašel povprečen slovenski bralec, če bi moral našteti deset sodobnih čeških pisateljev, najbrž mu v spomin ne bi uspelo priklicati niti peterice. Saj ne trdimo, da bi bil češki bralec kaj uspešnejši pri naštevanju slovenskih književnikov, a dejstvo je, da o stopnji poznavanja češke literature pri nas skorajda ni vredno izgubljati besed. Po podatkih Sursa smo leta 2010 iz češčine in slovaščine prevedli sedem romanov in eno zbirko kratke proze, poezija pa kakor da ne obstaja (da o drugih žanrih sploh ne govorimo). Tudi zato pomeni za založnika izjemen podvig, če si upa na kratko poličko k Michalu Vieweghu položiti še knjigo kakšnega drugega češkega avtorja, in to tem bolj, če ta ne spada med »zabavno« literaturo, med ljubezenske zgodbe ali pa kriminalke.

Pri založbi Modrijan je izšel slovenski prevod knjige Razkroj oblasti (La dissoluzione del potere), ki jo je zgodovinar Stefano Lusa v italijanščini objavil leta 2007 pri videmski založbi Kappa Vu. Kot pripovedovalec napete zgodbe ima Lusa pomembno prednost: »italijanski«, nemara nekoliko manj obremenjeni pogled na obdobje pred tridesetimi leti v Sloveniji. Rezultat utegne biti ta čas za marsikoga nepričakovan – precej prijazen pogled na vlogo slovenskih komunistov v leta trajajočem spopadu med reformisti in dogmatiki ter v procesu demokratizacije Slovenije.

Sredi poletja je pri Ognjišču izšla knjiga Umetnost svetega/The art of the sacred – Cerkve na Slovenskem/Churches in Slovenia. Gre za knjigo velikega formata (23,5 × 31 cm), ki na 464 straneh v sliki in besedi predstavlja 200 slovenskih cerkva. »Umetnostnozgodovinski oris sakralne umetnosti in idilične prizore holmov in gričev, na katerih kraljujejo cerkvice, smo želeli zajeti v eni knjigi, ki bo bralcu stran za stranjo, kot bi se sprehajal po galeriji, odstirala velika dela starih mojstrov. Vmes pa se bo lahko odpočil ob pogledu na katero od starih romarskih poti …« so zapisali pri založbi.

Pri Novi reviji je pred dnevi naposled izšel Slovenski zgodovinski atlas. Avtorji in založba so ga pripravljali deset let, njegov izid pa je bil v zadnjem letu že večkrat prestavljen. Če se je priprava knjige zavlekla v prid njene kakovosti, kaže zamudo sprejeti s prizanesljivostjo, saj gre ne nazadnje za izjemno zahteven projekt, kakršnih v slovenskem založništvu ni veliko.
Slovenski zgodovinski atlas je knjiga z več kot 250 stranmi velikega formata. Sestavljajo jo štirje vsebinski oziroma kronološki razdelki: antika, srednji vek, novi vek ter 19. in 20. stoletje.

Videti je, da se je v dvajsetih letih samostojne Slovenije že izrisal osamosvojitveni mit z vsemi zmagovalci in poraženo JLA. Pripoved rezervnega podpolkovnika Janeza Lesjaka, ki je bil v teh kritičnih in za Slovenijo usodnih dneh na čelu štabov in enot teritorialne obrambe v Ljubljanski pokrajini, tega mita ne gradi. V knjigi Na robu. Ljubljanska pokrajina med osamosvajanjem avtor pojasnjuje marsikateri dogodek v osrednji Sloveniji, a brez vehemence zmagovalca.

Še pomnite? 25. maj – dan mladosti. Tako je pisalo v šolskih koledarjih mnogih generacij mladine v nekdanji skupni državi Jugoslaviji in tega dne so bile oči milijonov uprte v televizijske sprejemnike, v prenos bržkone najmnožičnejšega dogodka v letu – štafete mladosti.
Naj bo naključje ali ne, za izid knjige Tito in tovariši dr. Jožeta Pirjevca založnik ne bi mogel najti primernejšega časa, kot je tale okoli 25. maja, upoštevajoč tudi dejstvo, da se v prihodnjem mesecu obeta več izidov, posvečenih dvajsetletnici razglasitve samostojne države Slovenije.
Na zadnji platnici knjige Tito in tovariši piše: »Še ena knjiga o Titu? Da, če je grajena na novih arhivskih virih in na najnovejših znanstvenih publikacijah o jugoslovanskem maršalu in njegovi dobi. Te kriterije pričujoča knjiga izpolnjuje, saj je sad dolgoletnega raziskovanja v mednarodnih in domačih arhivih, poleg tega pa temelji na poznavanju obširne literature, ki je v zadnjih desetletjih nastala o Titovi Jugoslaviji.

Pri založbi Modrijan je izšla knjiga Josip Vidmar: Moj obraz. To ni ne biografija ne avtobiografija Josipa Vidmarja, temveč zbirka zapisov, kakor jo je oblikovala njegova najmlajša hči Živa (rojena 1949) iz očetove bogate književne zapuščine. »Nič nisem napisala sama, samo izbrala sem pripoved, ki jo je o svojem življenju zapisal v svojih delih Josip Vidmar sam,« je zapisala.
V knjigi so zbrane osebne izpovedi, ki so izšle predvsem v delih Srečanje z zgodovino, Obrazi, Sile časa in Slovensko pismo. Delo razgrinja Vidmarjevo dolgo življenje, o katerem je sam sprva mislil, da bo posvečeno umetnosti in umetniškemu življenju, potem pa je bilo vrženo v vrtinec boja – Slovenca, Slovenke – za preživetje, za osvoboditev, za osamosvojitev in za človeka vredno življenje.

... bili so veliki mirovniki, genialni državniki, zaščitniki revežev, podporniki znanosti, pesniki in misleci. Toda na Petrovem prestolu so sedeli tudi morilci in sadisti, podleži in perverzneži, spletkarji, slaboumneži, paranoiki in zlohotni starci.

Pri založbi Modrijan je izšla knjiga Večni koledar papežev nemškega publicista Alberta Christiana Sellnerja. To je neke vrste čitanka iz zgodovine papeštva. Sestavljena je v obliki koledarja: za vsak dan v letu nam postreže s po eno pripovedjo iz bogate, dvatisočletne zgodovine papežev in protipapežev, od sv. Petra do Benedikta XVI. Njihovo delovanje je vsakokrat umeščeno v zgodovinsko logiko sočasnih tokov (pretežno) svetovnega političnega dogajanja, ki je oziroma kolikor je bilo zgoščeno na večno mesto Rim in italijanski polotok z okolico.

Pri založbi Modrijan je v zbirki Poteze pravkar izšla knjiga In stoletje bo zardelo, ki jo je napisal kritik, esejist, raziskovalec in urednik dr. Andrej Inkret (na sliki), znan poznavalec življenja in dela številnih slovenskih književnikov, kot so Edvard Kocbek, Dušan Pirjevec, Vitomil Zupan, Pavle Zidar, Marjan Rožanc, Rudi Šeligo, Dušan Jovanović, Drago Jančar, Lojze Kovačič, Ivo Svetina, Bojan Štih … Njegova bibliografija je obsežna zbirka strokovnih, poljudnih in znanstvenih člankov, recenzij, kritik ter strokovnih in znanstvenih monografij. Uredil in komentiral je vseh osem knjig Kocbekovega zbranega dela.