Iz knjige na film

Na kateri film najprej pomislite, ko je govor o grozljivkah? Na katerega izmed tehle: Rosemaryjin otrok, Julija, Carrie, Prerokba, Izganjalec hudiča? Če niste prav rosnih let, zagotovo. To so namreč najbolj popularne grozljivke iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in morda ni naključje, da so bile vse posnete po literarnih predlogah.
Največja uspešnica pa je Izganjalec hudiča (The Exorcist). Po scenariju, ki ga je napisal William Peter Blatty, tudi avtor istoimenskega romana, ga je leta 1973 posnel William Friedkin, režiser kultne Francoske zveze (1971), za katero je bil nagrajen z oskarjem.

Po razočaranju lani, ko v slovenskih kinematografih kljub napovedim nismo videli filma Voda za slone, posnetega po istoimenski svetovni knjižni uspešnici Sare Gruen – prevedena je tudi v slovenščino in jo lahko kupite v naši knjigarni – smo si letos komajda upali napovedati, da v naše kinodvorane prihaja film Muharjenje v Jemnu. Film je po uspešnici britanskega pisatelja Paula Tordaya – roman je v prevodu Lili Potpara izšel leta 2010 v Modrijanovi zbirki Bralec – posnel švedski režiser Lasse Hallström, avtor nepozabnih filmov, kot so Ladijske novice, Čokolada in Hišni red. Film je bil premierno prikazan septembra lani na torontskem filmskem festivalu (TIFF), marca pa so ga začeli prikazovati tudi v kinematografih. Pri nas ga bomo prvič videli 24. maja, napoved pa lahko preverite pri Koloseju.

Mumini lovijo komet (Muumi ja punainen pyrstötähti) je finska filmska pravljica za vse generacije. Komet iz vesolja bo padel na Zemljo čez 4 dni, 4 minute in 44 sekund, morda 4 sekunde kasneje. Le kaj bodo junaki storili?
Na film smo vas opozorili takoj, ko smo opazili napoved Kinodvora. Premiera je bila 11. februarja, predstav je še veliko, zadnja napovedana pa je 26. februarja. Kot obljubljajo v Kinodvoru, si bo mogoče pustolovščino Mumintrola in prijateljev ogledati tudi v marcu.

Pozneje, ko je pomislil na tisto noč – in zelo pogosto je mislil nanjo v mesecih in letih, ki so sledili, na to prelomno točko svojega življenja, trenutke, ki so zaznamovali vse drugo –, se je najjasneje spominjal tišine v sobi in snega, ki je zdržema padal zunaj. Tišina je bila tako globoka in vseobsegajoča, da je začutil, kako se lebdeče dviga nekam višje, nad prostor in še dlje, kjer se je zlil s snegom in je prizor v sobi postal nekaj, kar se dogaja v nekem drugem življenju, v življenju, kjer je samo naključni opazovalec, prizor, kakršnega na hitro vidiš skozi toplo osvetljeno okno, ko hodiš po temni ulici. To je bilo vse, česar se bo spominjal, občutka neskončnega prostora. In porodničarja v jarku ter luči v svoji hiši, kako gorijo nekje daleč proč.

Tove Jansson (1914–2001), »mati« muminov, se je rodila v Helsinkih na Finskem, a je pripadala švedski manjšini in je zato govorila ter pisala v švedščini. Svojo prvo knjigo o muminih, Mumini in velika povodenj (Småtrollen och den stora översvämningen), je napisala in ilustrirala davnega leta 1945. Toda mumini, prisrčna pravljična bitja, nekakšni trolčki, le da so beli, debelušni in malce podobni povodnemu konju, so kljub temu, da se bližajo sedemdesetemu letu, še vedno očarljivi in se znajo prikupiti tudi današnjim otrokom, njihovi starši pa se jih bržkone spominjajo iz svojega otroštva, bodisi iz knjig ali pa risanih filmov.
Prva »muminknjiga« je v slovenščini izšla leta 1970 – vključevala je zgodbici Čarodejev klobuk (Trollkarlens hatt, 1948) in Vražja kresna noč (Farlig midsommar, 1954), prevedla pa ju je Darinka Soban, ki se je s Tove Jansson ob njenem obisku v Ljubljani leta 1966 tudi srečala. Potem je minilo mnogo let, preden smo leta 2004 – tri leta po avtoričini smrti – dobili še Zimo v Mumindolu (Trollvinter, 1957), leta 2008 pa še zbirko zgodb Nevidni otrok in druge zgodbe (Det osynliga barnet och andra berättelser) – ta je v prevodu Nade Grošelj izšla pri založbi Modrijan in dobila leto pozneje znak »zlata hruška«.

Ali ste vedeli, da bomo v Miltonovem velikem epu Izgubljeni raj kmalu uživali v kinematografih? Filmska ekipa je seveda mogočna kot Miltonov ep, zato omenimo le režiserja Alexa Proyasa ter igralce Bradleyja Cooperja (Lucifer), Camillo Belle (Eva), Diega Bonita (Adam), Benjamina Walkerja (Mihael), Dominica Purcella, Rufusa Sewella in Caseyja Afflecka. Snemali bodo v Avstraliji, Kanadi in Veliki Britaniji. Ustvarjalci obljubljajo čudovito filmsko izkušnjo, ki jo seveda omogoča tudi neverjeten napredek filmske tehnologije zadnjih let. Zgodba je vendar postavljena v Nebesa, v Pekel in Raj. Lucifer pa naj bi bil lik, kakršnega nismo videli še v nobenem filmu doslej.
Film, o katerem se govori že nekaj let in naj bi bil na ogled že leta 2013, nastaja na podlagi ene najpomembnejših epskih pesnitev v zgodovini – Izgubljenega raja angleškega humanista Johna Miltona, od čigar rojstva je pred tremi leti minilo okroglo 400 let.

V torek, 15. novembra 2011, so bila v Modrijanovi knjigarni že šesta IZbranja. Tema tokratnega knjižnega srečanje je bil film, natančneje: prenos zgodbe iz literarnega v filmski medij. Izbrani dijaki – to so bili dijaki drugega letnika fotografije na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo – so se pogovarjali z glavnim urednikom revije Ekran Gorazdom Trušnovcem ter direktorjem založbe UMco in odgovornim urednikom revije Bukla in Premiera dr. Samom Rugljem. Zanimala sta jih zlasti dva filma oziroma knjižni predlogi, na podlagi katerih sta bila posneta – Val Todda Strasserja in Ubežni delci Anne Michaels.

Eden zanimivejših izmed več kot sto filmov, ki si jih bo mogoče ogledati na 22. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu (LIFFe), ki bo trajal od 9. do 20. novembra 2011, utegne biti Norveški gozd, ki ga je japonski režiser Anh Hung Tran posnel po istoimenskem romanu tudi pri nas priljubljenega Harukija Murakamija. Ta roman iz leta 1987 je preveden tudi v slovenščino – leta 2005 ga je v prevodu Nike Cejan izdala založba Sanje in ga po treh letih ponatisnila še v broširani izdaji. To morda razloži, zakaj sta bili obe projekciji tako hitro razprodani. A organizatorji so dodali še eno, zato pohitite in si pravočasno priskrbite vstopnice za projekcijo 19. novembra.

Ameriški režiser Martin Scorsese (roj. 1942) se po filmu Hugo (2011) pripravlja na nov izziv. Prevzel je režijo po še eni literarni poslastici – romanu Molk (Chinmoku) japonskega pisatelja Shusakuja Enda (1923–1996). Ta roman je nastal že leta 1966, več kot štiri desetletja pozneje pa je bil preveden tudi v slovenščino in izdan pri Cankarjevi založbi (Moderni klasiki, 2009).
Gre za Endov najslavnejši roman in tudi edini, ki ga lahko beremo v slovenščini. Japonci so njegovo filmsko različico dobili že leta 1971. Njegovo zgodovinsko ozadje je 17. stoletje, ko je na Japonskem šogunat iz političnih razlogov začel preganjati krščanstvo, ki so ga sredi 16. stoletja tja zanesli portugalski misijonarji.

Kathryn Stockett je ameriška pisateljica, ki je doslej izdala en sam roman – The Help. Izšel je pred dvema letoma, ko je pisateljica dopolnila 40 let. Danes ta roman berejo že v okoli 40 jezikih, tudi v slovenščini – kot Služkinje – za kar sta poskrbeli prevajalka Dušanka Zabukovec in založba Mladinska knjiga.
Služkinje so brezčasna in univerzalna zgodba o tem, da stvari lahko vzamemo v svoje roke in jih spremenimo. O tem, da nekatera pravila obstajajo samo zato, da bi jih prekršili. Tri ženske se odločijo spremeniti svet, v katerem živijo. Misisipi, 1962. Dvajsetletna Skeeter je pravkar diplomirala na univerzi in se vrnila na domačo plantažo. A njena mama ne bo zadovoljna, dokler na hčerinem prstu ne bo zagledala zaročnega prstana. Aibileen, dostojanstvena, dobrosrčna služkinja, vzgaja že sedemnajstega belega otroka.