Intermundia je latinski izraz za ›medsvetja‹ (gr. μετακόσμια). V filozofiji starih Grkov in Rimljanov so bili to »vesoljski prostori med nebesnimi telesi, v katerih po Epikurjevem nauku večno živijo blaženi bogovi, ki jih ne zanimajo nesreče tega sveta«.
Pred skoraj petimi leti je pod tem imenom začela pri založbi Modrijan izhajati poljudnoznanstvena knjižna zbirka, namenjena zahtevnejšim bralcem – tistim, ki od knjige pričakujejo več, kot obljublja zgolj njen naslov ali reklamno geslo. Najpomembnejša značilnost teh knjig je interdisciplinarnost, saj probleme obravnavajo z vključevanjem različnih vidikov, pristopov, idej. A to ne pomeni povezovanja česarkoli in za vsako ceno: knjiga mora bralcem postreči z znanjem, ki je spoj najboljšega, kar premorejo različni svetovi človekovega védenja.

Bliža se še en spomladanski praznik – velika noč. Na tak ali drugačen način ga praznujemo vsi, saj je velikonočni ponedeljek – letos je to 9. april – tudi dela prost dan. Ta je dobrodošel ne le zaposlenim, ki si tako malce skrajšajo delovni teden, temveč tudi otrokom in celim družinam, še posebej, če je po počitnicah ostal še kak evro za počitek na obali ali celo na smučišču.
Velika noč je največji in najstarejši krščanski praznik. Sestavljata ga velikonočno tridnevje – veliki četrtek, veliki petek in velika sobota – in velika noč (nedelja in ponedeljek), vsak od teh dni pa ima svoj pomen. Vrhunec praznika je v nedeljo, ko se verniki spominjajo vstajenja Kristusa od mrtvih. Toda v praznovanju velike noči nikakor ni mogoče iskati zgolj krščansko simboliko, velika noč, ki jo praznujejo na vseh celinah, je namreč za mnogo ljudi predvsem praznik pomladi.
Kaj pa vam pomeni velika noč in kako dobro poznate izvor velikonočnega praznovanja?

Pred časom smo vas povabili k branju francoske prevodne književnosti – opozorili smo, da je število iz francoščine prevedenih romanov zaskrbljujoče majhno v primerjavi s tistimi, ki so prevedeni iz angleščine. Malce bolje, a še vedno zelo slabo pa se pri nas godi nemški književnosti, še eni izmed velikih svetovnih književnosti. Podatki Sursa razkrivajo, da je leta 2010 pri nas izšlo samo 36 romanov, prevedenih iz nemščine (iz angleščine: 256). Če se ob tem zavemo, da ta številka vključuje tudi književnost naše severne sosede Avstrije in Švice, je vse skupaj videti še slabše.

Pri založbi Mladinska knjiga je izšel roman No in jaz zelo uspešne francoske pisateljice Delphine de Vigan (1966). To je njen prvi (in zelo verjetno zadnji) roman, ki je dočakal slovenski prevod, kar ob dejstvu, da je francosko romanopisje pri slovenskih bralcih pa tudi literarnih kritikih nekakšna »temna lisa«, sploh ne preseneča. Razmerje med prevodi anglosaških in francoskih romanov je namreč na slovenskem trgu močno porušeno v prid prvih – po nedavno objavljenih podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2010 pri nas izdanih kar 256 romanov, prevedenih iz angleščine, pa samo 28 francoskih romanov. In pravi čudež je, če se kdaj med najbolj iskanimi v knjižnicah ali pa najbolje prodajanimi v knjigarnah znajde kakovosten francoski roman.

V ponedeljek, 27. februarja, bo minilo sto let od rojstva slovitega angleškega pisatelja Lawrencea Durrella. V Sloveniji ga poznamo predvsem po kultnem Aleksandrijskem kvartetu, ki smo ga v sijajnem prevodu Mire Mihelič dobili že kmalu po izidu (leta 1963), malokdo pa ve, da je bil tudi pisec številnih drugih romanov, potopisov, dram, poezije, filmskih scenarijev, opernih libretov, hkrati pa tudi uspešen slikar, jazz pianist in velik poznavalec vzhodnjaške filozofije ter okultizma.
V tujini bodo pomembno obletnico obeležili s številnimi konferencami, izidi novih Durrellovih biografij ter nekaterih še neobjavljenih del. Pri nas pa smo že lani dobili prevod enega njegovih zgodnejših romanov, Temni labirint, ki po vsebinski zgradbi v mnogočem spominja na slavnejši Aleksandrijski kvartet.