Včeraj, danes, jutri

V ponedeljek, 23. aprila, je svetovni dan knjige in avtorskih pravic, dan za promocijo knjig, prevajanja, branja in avtorskih pravic. V Ljubljani smo ga letos »pospravili pod streho« že v petek, ko so se končali Slovenski dnevi knjige, katerega osrednji del je iz leta v leto slabše obiskani knjižni sejem. Letos je bila sejemska prireditev, po letih životarjenja na povsem neprimernih lokacijah, spet na starem mestu ali vsaj v njegovi bližini, na Kongresnem trgu, a ji to ni vrnilo nekdanjega ugleda in nepopisnega vrveža, ki se ga spominjamo izpred let, ko je bila že udeležba na otvoritveni slovesnosti za mnoge tako rekoč vrhunec spomladanskega druženja s knjigo. »Knjiga je živa« je bil moto knjižnih dnevov, in k temu lahko mirno dodamo, da pri nas ne bo več dolgo, če bo odnos do nje ostal takšen, kot je.

Zadnji dan marca so bile petindvajsetič podeljene Stokerjeve nagrade za najboljše ameriške srhljive knjige. Od leta 1987 jih podeljuje Zveza pisateljev srhljivk (Horror Writer's Association), najpomembnejšo – za roman – pa je letos dobil Joe McKinney za Flesh Eaters.
Nagrada pa je letos povezana še z enim jubilejem – 20. aprila bo minilo 100 let od smrti irskega pisatelja Brama Stokerja. Stoker, čigar ime nosi ta nagrada, velja za enega najslavnejših piscev srhljivk vseh časov, napisal je 12 romanov in veliko kratkih zgodb, najbolj znan pa je seveda Drakula (1897), ki ga lahko beremo celo v prevodu.
»Groza je vedno aktualna,« je svoj članek o literarnih grozljivkah decembra naslovila Dnevnikova kulturna novinarka Sandra Krkoč. A slovenskim bralcem ta žanr ni ravno zlezel pod kožo – če po drugem ne, gre to soditi po zelo skromnem številu prevodov del kralja grozljivk Stephena Kinga: napisal je 50 romanov, v slovenščino pa jih je prevedenih samo ducat.

V ponedeljek, 27. februarja, bo minilo sto let od rojstva slovitega angleškega pisatelja Lawrencea Durrella. V Sloveniji ga poznamo predvsem po kultnem Aleksandrijskem kvartetu, ki smo ga v sijajnem prevodu Mire Mihelič dobili že kmalu po izidu (leta 1963), malokdo pa ve, da je bil tudi pisec številnih drugih romanov, potopisov, dram, poezije, filmskih scenarijev, opernih libretov, hkrati pa tudi uspešen slikar, jazz pianist in velik poznavalec vzhodnjaške filozofije ter okultizma.
V tujini bodo pomembno obletnico obeležili s številnimi konferencami, izidi novih Durrellovih biografij ter nekaterih še neobjavljenih del. Pri nas pa smo že lani dobili prevod enega njegovih zgodnejših romanov, Temni labirint, ki po vsebinski zgradbi v mnogočem spominja na slavnejši Aleksandrijski kvartet.

Če bi knjigo 11/22/63 prevedli v slovenščino – pa tega ne pričakujte kmalu, saj premore kar 850 strani – bi bil njen naslov najbrž 22/11/63. 22. november 1963 je dan, ko so v Dallasu odjeknili trije streli. Ameriški predsednik John Kennedy se je zgrudil mrtev in to je za vselej spremenilo svet. In ta usodni dan je postal naslov najnovejšega romana velikega ameriškega mojstra srhljivk Stephena Kinga (1947). King ga je na svoji spletni strani napovedal marca letos, po izidu 8. novembra pa je že mogoče oceniti, da gre za enega Kingovih največjih del doslej, tako vsaj kažejo recenzije in – prodajne številke. O vsebini le na kratko – 11/22/63 je zgodba o petintridesetletnem gimnazijskem učitelju angleščine Jaku Eppingu iz Maina, ki potuje v preteklost in skuša preprečiti atentat na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja.

No, pa so tu! Vrata treščijo ob polico, ki teče vzdolž spodnjega roba table, da se vzdigne oblak kredastega prahu. Vstop v razred je velika reč. Kaj res ne bi mogli samo preprosto vstopiti v učilnico, voščiti dobro jutro in sesti? O ne: treba se je prerivati in suvati. Nekdo reče, v šaljivo grozečem tonu, Ej, in drugi mu odvrne, Ej. Zmerjajo drug drugega, ne zmenijo se za zadnje zvonjenje, usesti se jim ne mudi. Tole je pa kul, stari. Lej, novega učitelja imamo, in novi učitelji nimajo pojma o ničemer. Ja, in? Zvonec? Učitelj? Nov tipček. Kdo pa je? Koga briga? Pogovarjajo se s prijatelji čez učilnico, napol poležujejo v klopeh, ki so premajhne zanje, stegujejo noge izpod njih in se krohočejo, če se kdo spotakne obnje.

Če ste se lani kaj potikali po največji e-knjigarni, Amazon.com, je niste mogli spregledati. Vseskozi na vrhu ali tik pod njim je bila kakor usidrana knjiga navidez nepomembne avtorice o navidez nepomembni ženski. Govorimo o knjigi The Immortal Life of Henrietta Lacks Rebecce Skloot (Crown, Random House), ki je izšla februarja lani, pravkar pa smo dobili tudi njen prevod – zanj sta poskrbeli založba Mladinska knjiga in prevajalka Irena Duša. Knjiga Nesmrtno življenje Henriette Lacks obsega 400 strani, cena je 29,95 €.

Ena izmed pomembnejših obletnic v letu 2011 je tudi stoletnica rojstva velikega britanskega književnika in Nobelovca Williama Goldinga. Rodil se je 19. septembra 1911 v kraju Newquay v angleškem Cornwallu in umrl 19. junija 1993. Pisal je romane, pesmi in drame, najpomembnejši pa je njegov zgodnji roman Gospodar muh (1954), po katerem sta nastali dve filmski adaptaciji, leta 1963 britanska v režiji Petra Brooka in leta 1990 ameriška v režiji Harryja Hooka. V slovenščino so poleg Gospodarja muh prevedeni še Vidna tema, Zvonik, Grabljivec Martin, Obredi ob prehodu in Dediči. Dediči (1955) so Goldingov edini roman, ki je bil preveden v zadnjih desetih letih (2002, prev. Branko Gradišnik).
Golding je prejel več pomembnih nagrad, spominsko nagrado James Tait Black za Vidno temo (1979), Bookerjevo nagrado za roman Obredi ob prehodu (1980), leta 1983 pa je postal tudi Nobelov nagrajenec.

Poljski pisatelj Stanisław Lem sodi med svetovne klasike znanstvenofantastične literature. Rodil se je 12. septembra 1921 v Lvovu na Poljskem (danes v Ukrajini), torej bi te dni praznoval devetdeseti rojstni dan. Objavljal je tako rekoč do smrti pred petimi leti. Njegov literarni opus je izjemno bogat in raznovrsten – pisal je znanstvenofantastične in detektivske romane ter kratke zgodbe, avtobiografski roman, futurološko-filozofske in literarne eseje, feljtone, pesmi, pisma, scenarije za radijske in televizijske oddaje, filmske scenarije, drame pa tudi spremne besede in uvode v dela drugih avtorjev (mdr. bratov Strugacki in Philipa K. Dicka) ter knjižne recenzije. Prejel je številne, tudi mednarodne nagrade, med njimi avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost (1986) in nagrado Franza Kafke (1991).

27. julija 2011 je na svojem domu v Švici pri starosti 75 let umrla pisateljica madžarskega rodu Agota Kristof. Rodila se je leta 1935 v kraju Csíkvánd na Madžarskem, v Švico pa emigrirala leta 1956, pri enaindvajsetih, z možem in štirimesečno hčerkico. Svoja dela – napisala je več kot dvajset knjig, objavila pa le devet – je pisala v francoščini. Prvi literarni uspeh je požela sredi osemdesetih let z romanom Šolski zvezek, ki ga je pozneje povezala v trilogijo z romanoma Dokaz in Tretja laž. Šolski zvezek je bil preveden v več kot 30 jezikov, leta 2002 tudi v slovenščino (prevedla Alenka Moder Saje), leto pozneje pa ga je SNG Drama Ljubljana v režiji Ivane Djilas postavila na oder.

... vabi Društvo slovenskih pisateljev na tradicionalne, letos že šestnajste Slovenske dneve knjige – knjižni sejem z bogatim spremljevalnim programom, ki bo od ponedeljka, 18. aprila, do sobote, 23. aprila v srcu Ljubljane, knjižna praznovanja pa bodo tudi po drugih slovenskih mestih – v Novem mestu, Kopru, Celju, Velenju in Mariboru. Otvoritev v Ljubljani bo v ponedeljek, 18. aprila 2011, ob 11. uri pred Mestno hišo, slavnostni govornik bo predsednik RS dr. Danilo Türk.
Letošnja poslanica Milana Jesiha, predsednika Društva slovenskih pisateljev, se glasi:
Stara, blaga, dostojanstvena vzhodna omika oznanja, da zemeljske dneve prav porabi oni, ki je zaplodil življenje, posadil drevo in napisal knjigo.