... ni pomembno, v katerem zaporedju. Če ste roman že brali, nikar ne odmahnite, češ, saj že vse vem, čemu bi gledal še film. In če si kanite ogledati film, nikar ne odmahnite, češ, film pove vse, čemu bi še bral knjigo. Ob marsikaterem filmu in marsikaterem romanu je to povsem sprejemljivo, še posebej, če si nočemo pokvariti vtisa o enem ali drugem. Včasih se zdi film boljši od romana, večinoma je nasprotno ali pa to zavisi od tega, kaj naredimo prej – preberemo roman ali si ogledamo film.
Film Muharjenje v Jemnu spada med filmske umetnine, ki po branju literarne predloge ne morejo razočarati. Dovolj zgovorno je že režiserjevo ime – Lasse Hallström (roj. 1946) pač ni režiser, ki bi gledalce pustil na cedilu. Kdor si je ogledal njegove Ladijske novice, film, posnet po istoimenskem romanu Annie Proulx – prevod v slovenščino je nastal osem let pozneje kot film –, ve, da zmore švedski režiser iz romaneskne predloge narediti povsem enakovredno filmsko umetnino.

Na kateri film najprej pomislite, ko je govor o grozljivkah? Na katerega izmed tehle: Rosemaryjin otrok, Julija, Carrie, Prerokba, Izganjalec hudiča? Če niste prav rosnih let, zagotovo. To so namreč najbolj popularne grozljivke iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in morda ni naključje, da so bile vse posnete po literarnih predlogah.
Največja uspešnica pa je Izganjalec hudiča (The Exorcist). Po scenariju, ki ga je napisal William Peter Blatty, tudi avtor istoimenskega romana, ga je leta 1973 posnel William Friedkin, režiser kultne Francoske zveze (1971), za katero je bil nagrajen z oskarjem.

Po razočaranju lani, ko v slovenskih kinematografih kljub napovedim nismo videli filma Voda za slone, posnetega po istoimenski svetovni knjižni uspešnici Sare Gruen – prevedena je tudi v slovenščino in jo lahko kupite v naši knjigarni – smo si letos komajda upali napovedati, da v naše kinodvorane prihaja film Muharjenje v Jemnu. Film je po uspešnici britanskega pisatelja Paula Tordaya – roman je v prevodu Lili Potpara izšel leta 2010 v Modrijanovi zbirki Bralec – posnel švedski režiser Lasse Hallström, avtor nepozabnih filmov, kot so Ladijske novice, Čokolada in Hišni red. Film je bil premierno prikazan septembra lani na torontskem filmskem festivalu (TIFF), marca pa so ga začeli prikazovati tudi v kinematografih. Pri nas ga bomo prvič videli 24. maja, napoved pa lahko preverite pri Koloseju.

Pozneje, ko je pomislil na tisto noč – in zelo pogosto je mislil nanjo v mesecih in letih, ki so sledili, na to prelomno točko svojega življenja, trenutke, ki so zaznamovali vse drugo –, se je najjasneje spominjal tišine v sobi in snega, ki je zdržema padal zunaj. Tišina je bila tako globoka in vseobsegajoča, da je začutil, kako se lebdeče dviga nekam višje, nad prostor in še dlje, kjer se je zlil s snegom in je prizor v sobi postal nekaj, kar se dogaja v nekem drugem življenju, v življenju, kjer je samo naključni opazovalec, prizor, kakršnega na hitro vidiš skozi toplo osvetljeno okno, ko hodiš po temni ulici. To je bilo vse, česar se bo spominjal, občutka neskončnega prostora. In porodničarja v jarku ter luči v svoji hiši, kako gorijo nekje daleč proč.

Tove Jansson (1914–2001), »mati« muminov, se je rodila v Helsinkih na Finskem, a je pripadala švedski manjšini in je zato govorila ter pisala v švedščini. Svojo prvo knjigo o muminih, Mumini in velika povodenj (Småtrollen och den stora översvämningen), je napisala in ilustrirala davnega leta 1945. Toda mumini, prisrčna pravljična bitja, nekakšni trolčki, le da so beli, debelušni in malce podobni povodnemu konju, so kljub temu, da se bližajo sedemdesetemu letu, še vedno očarljivi in se znajo prikupiti tudi današnjim otrokom, njihovi starši pa se jih bržkone spominjajo iz svojega otroštva, bodisi iz knjig ali pa risanih filmov.
Prva »muminknjiga« je v slovenščini izšla leta 1970 – vključevala je zgodbici Čarodejev klobuk (Trollkarlens hatt, 1948) in Vražja kresna noč (Farlig midsommar, 1954), prevedla pa ju je Darinka Soban, ki se je s Tove Jansson ob njenem obisku v Ljubljani leta 1966 tudi srečala. Potem je minilo mnogo let, preden smo leta 2004 – tri leta po avtoričini smrti – dobili še Zimo v Mumindolu (Trollvinter, 1957), leta 2008 pa še zbirko zgodb Nevidni otrok in druge zgodbe (Det osynliga barnet och andra berättelser) – ta je v prevodu Nade Grošelj izšla pri založbi Modrijan in dobila leto pozneje znak »zlata hruška«.