Priporočamo

Intermundia je latinski izraz za ›medsvetja‹ (gr. μετακόσμια). V filozofiji starih Grkov in Rimljanov so bili to »vesoljski prostori med nebesnimi telesi, v katerih po Epikurjevem nauku večno živijo blaženi bogovi, ki jih ne zanimajo nesreče tega sveta«.
Pred skoraj petimi leti je pod tem imenom začela pri založbi Modrijan izhajati poljudnoznanstvena knjižna zbirka, namenjena zahtevnejšim bralcem – tistim, ki od knjige pričakujejo več, kot obljublja zgolj njen naslov ali reklamno geslo. Najpomembnejša značilnost teh knjig je interdisciplinarnost, saj probleme obravnavajo z vključevanjem različnih vidikov, pristopov, idej. A to ne pomeni povezovanja česarkoli in za vsako ceno: knjiga mora bralcem postreči z znanjem, ki je spoj najboljšega, kar premorejo različni svetovi človekovega védenja.

Bliža se še en spomladanski praznik – velika noč. Na tak ali drugačen način ga praznujemo vsi, saj je velikonočni ponedeljek – letos je to 9. april – tudi dela prost dan. Ta je dobrodošel ne le zaposlenim, ki si tako malce skrajšajo delovni teden, temveč tudi otrokom in celim družinam, še posebej, če je po počitnicah ostal še kak evro za počitek na obali ali celo na smučišču.
Velika noč je največji in najstarejši krščanski praznik. Sestavljata ga velikonočno tridnevje – veliki četrtek, veliki petek in velika sobota – in velika noč (nedelja in ponedeljek), vsak od teh dni pa ima svoj pomen. Vrhunec praznika je v nedeljo, ko se verniki spominjajo vstajenja Kristusa od mrtvih. Toda v praznovanju velike noči nikakor ni mogoče iskati zgolj krščansko simboliko, velika noč, ki jo praznujejo na vseh celinah, je namreč za mnogo ljudi predvsem praznik pomladi.
Kaj pa vam pomeni velika noč in kako dobro poznate izvor velikonočnega praznovanja?

Pred časom smo vas povabili k branju francoske prevodne književnosti – opozorili smo, da je število iz francoščine prevedenih romanov zaskrbljujoče majhno v primerjavi s tistimi, ki so prevedeni iz angleščine. Malce bolje, a še vedno zelo slabo pa se pri nas godi nemški književnosti, še eni izmed velikih svetovnih književnosti. Podatki Sursa razkrivajo, da je leta 2010 pri nas izšlo samo 36 romanov, prevedenih iz nemščine (iz angleščine: 256). Če se ob tem zavemo, da ta številka vključuje tudi književnost naše severne sosede Avstrije in Švice, je vse skupaj videti še slabše.

Pri založbi Mladinska knjiga je izšel roman No in jaz zelo uspešne francoske pisateljice Delphine de Vigan (1966). To je njen prvi (in zelo verjetno zadnji) roman, ki je dočakal slovenski prevod, kar ob dejstvu, da je francosko romanopisje pri slovenskih bralcih pa tudi literarnih kritikih nekakšna »temna lisa«, sploh ne preseneča. Razmerje med prevodi anglosaških in francoskih romanov je namreč na slovenskem trgu močno porušeno v prid prvih – po nedavno objavljenih podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2010 pri nas izdanih kar 256 romanov, prevedenih iz angleščine, pa samo 28 francoskih romanov. In pravi čudež je, če se kdaj med najbolj iskanimi v knjižnicah ali pa najbolje prodajanimi v knjigarnah znajde kakovosten francoski roman.

V ponedeljek, 27. februarja, bo minilo sto let od rojstva slovitega angleškega pisatelja Lawrencea Durrella. V Sloveniji ga poznamo predvsem po kultnem Aleksandrijskem kvartetu, ki smo ga v sijajnem prevodu Mire Mihelič dobili že kmalu po izidu (leta 1963), malokdo pa ve, da je bil tudi pisec številnih drugih romanov, potopisov, dram, poezije, filmskih scenarijev, opernih libretov, hkrati pa tudi uspešen slikar, jazz pianist in velik poznavalec vzhodnjaške filozofije ter okultizma.
V tujini bodo pomembno obletnico obeležili s številnimi konferencami, izidi novih Durrellovih biografij ter nekaterih še neobjavljenih del. Pri nas pa smo že lani dobili prevod enega njegovih zgodnejših romanov, Temni labirint, ki po vsebinski zgradbi v mnogočem spominja na slavnejši Aleksandrijski kvartet.

Če ste se Valentinu že privadili in tega dne, 14. februarja, obdarujete, z izbiranjem daril gotovo nimate težav, tudi če za svoje drage ne kupujete sladkarij. Svežih in dobrih knjig o ljubezni je namreč vedno dovolj, poleg vseh drugih dobrih plati pa imajo še to prednost, da ne redijo, ne glede na to, kako obsežne so.
V Modrijanovi knjigarni vas te dni pričakujemo z izborom najboljših knjig, primernih za Valentinovo branje.

Nihče ne trdi, da mora bralec, ki ve, kaj je dobra literatura, in ne izgublja časa s plehko vsebino, brati le debele knjige na petsto in več straneh. Ameriški pisatelji sicer radi pišejo debele romane, tudi Philip Roth je med njimi, a nekaterim, še posebno pa Rothu, gredo prav dobro od rok tudi kratka dela, ki bi jim že težko rekli romani.
Philipa Rotha največ bralcev pozna po zajetnih romanih Človeški madež (po tem je bil posnet tudi film) in Ameriška pastorala; za oba je pisatelj prejel prestižne literarne nagrade, za drugega celo Pulitzerjevo (1998), in oba sta prevedena v slovenščino. Za Rothova zrelejša leta pa so značilni kratki romani. V zadnjih šestih letih je napisal štiri take romane, in prav vsi dokazujejo, da Rothu ne zmanjkuje idej, čeprav je seznam njegovih romanov že presegel število trideset in čeprav bo pisatelj zdaj zdaj dopolnil osemdeset let.

Vsako soboto ob 14.30 ljubitelji knjig naravnajo svoje radijske sprejemnike na 1. program Radia Slovenija in prisluhnejo polurni oddaji Sobotno branje. Voditelj oddaje se pogovarja z enim ali dvema sogovornikoma o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo, izhodišče pogovora pa je najpogosteje izbrana knjiga – leposlovna, poljudnoznanstvena ali strokovna.
Prvo Sobotno branje (7. januarja 2012) je bilo posvečeno knjigi Miti našega časa. Knjiga je izšla pri založbi Modrijan malo pred koncem leta. Avtor, italijanski filozof Umberto Galimberti (na sliki), je bil slovenskemu bralstvu prvič predstavljen pred malo več kot dvema letoma.

Zadnje dni starega in prve dni leta marsikdo preživi pred televizijskimi sprejemniki, in takrat brez pravega TV vodnika ne gre. Eden najbolj branih je Vikend, ki svojim bralcem vsak teden ponudi tudi knjižni izbor. Avtor teh izborov je dr. Samo Rugelj, ki ima tekočo knjižno produkcijo tako rekoč v malem prstu, saj knjig ne spremlja le kot bralec in urednik revije Bukla, temveč tudi kot založnik in raziskovalec založništva, še posebno na Slovenskem. Rugelj je tudi redni obiskovalec Modrijanove knjigarne.
Za zadnjo številko Vikenda v letu 2011 (30. 12. 2011) je Samo Rugelj izbral najboljših 10 knjig v letu 2011, ki so izšle pri slovenskih založbah.

December poleg mraza, snega (žal ne vedno), daril in veselega razpoloženja prinaša še – obilico odličnih knjig. Če tega niste opazili, naj opozorimo, da prihajajo decembra v naše knjigarne še knjige zamudnice. Mnoge izmed njih je sofinancirala Javna agencija za knjigo RS in jih založniki iz tega ali onega razloga niso mogli še pred knjižnim sejmom spraviti do izida. In tako bodo zdaj zdaj postale »lanske«, pa bodo še vedno dišale po novem.
Dajte jim priložnost! Konec leta je in marsikatere izmed knjig, ki so pravkar izšle – med njimi so pravi zakladi – še nekaj časa ne boste našli na policah knjižnic. Vendar naj to ne bo glavni razlog za nakup, kajti Javna agencija za knjigo RS ne pomaga založnikom tjavendan.