Avtor treh knjig, umetnik, kulinarični inovator, dvakrat zaporedoma avtor in založnik najlepše slovenske knjige leta – Klemen Košir. Predlani je nagrado »najlepša slovenska knjiga«, ki jo podeljujejo na Slovenskem knjižnem sejmu, odnesla njegova kuharica Fao 37.2.1. – Divji Jadran, lani pa še knjiga Kruh moj vsakdanji. Sreča? Naključje? Kuhinja? Ne prvo ne drugo in ne tretje! Koširju je dve zaporedni nagradi »najlepše« prinesla ljubezen. Pa predanost in posvečenost ...
Zato si je za prizorišče ene izmed predstavitev svoje zadnje knjige Kruh moj vsakdanji izbral Modrijanovo knjigarno na Trubarjevi, svojo najljubšo knjigarno, kamor ga noge pogosto zanesejo tudi po nakupih, za datum pa valentinovo soboto – 14. februar.

Se še spominjate, kako nestrpno in polni pričakovanja ste čakali tisto eno uro ali dve, ko so vam babice ali dedki ali mame ali očetje pripovedovali zgodbe iz lastnega pa tudi vašega otroštva? Težko je ne priznati, da so te zgodbe z vsakokratno ponovitvijo tkale in krepile vezi med vami. Počutili ste se del svojega »plemena«. Žal pa je časa za te ponovitve iz generacije v generacijo vse manj. Simone de Beauvoir v noveli Nesporazum v Moskvi zelo občuteno zapiše »Podobe obledijo, se izmaličijo, ugasnejo ... besede pa so ji spet in spet prihajale na jezik, čisto take, kot so bile napisane. Povezovale so jo z davnimi stoletji, ko so zvezde svetile natanko tako kot danes. In ta oživitev in ta stalnost sta ji dajali občutek večnosti.« Zapisane besede so torej ene tistih, ki nepremagljivo lovijo dragocene trenutke in jih varujejo pred pozabo.

Takšne pa so tudi besede, ki so že zapisane in še bodo v knjigi Povežimo se s svojim otrokom, ki sta jo ustvarili Maša Strobl in Anita Česnik Mažgon. Knjiga je album in dnevnik v enem, zraven pa še vodnik po »skrinji zakladov«, ki jo boste izdelali in (na)polnili sami. Predstavlja namreč domiselne, ljubke in ne drage načine, kako v »časovni nabiralnik« ujeti posebne trenutke pred otrokovim rojstvom in v njegovih prvih letih življenja. Knjiga je izšla novembra lani pri založbi Modrijan.

Morda si včasih predstavljamo, da je postavljanje spomenikov prijetno, plemenito in preprosto opravilo, rezultat – torej spomenik sam – pa »večen«. Pa vendar marsikdaj ni tako: treba se je odločiti, kje bo spomenik stal; kakšen bo; kaj bo simboliziral; tu so zapleti z izbiro oblike in materiala ter seveda denarjem; in ne pozabimo na najpomembnejše: komu v čast bo spomenik sploh postavljen? In ali mu sploh lahko zagotovimo vsaj dolgotrajnost, če že ne »večnosti«?
Javni spomeniki, narejeni v spomin na določen zgodovinski dogodek ali osebo in postavljeni na javnem mestu, so pomemben, če ne celo nujen inventar vsakega modernega naroda.

Kameno seme je še eden v tako rekoč neponovljivi beri sodobnih slovenskih romanov, ki so leta 2014 izšli pri slovenskih založbah. Njegova avtorica Veronika Simoniti se je na literarnem polju uveljavila s svojimi kratkimi zgodbami, Kameno seme pa je njen romaneskni prvenec, ki ga je lani v Piramidi, zbirki slovenskega sodobnega leposlovja, izdala založba Litera.

Roman je nanizan skozi zgodbe več ljudi, domačinov in tujih turistov, ki se poleti znajdejo v imaginarnem kraju na nekem hrvaškem otoku. Če njihove usode še niso tako ali drugače prepletene, se to zgodi zdaj, ko jezna, z bolečino zaznamovana domačinka vrže kamen in sproži sosledje dogodkov.

15. aprila bomo izvedeli, katere izmed 142 knjig, ki so jih novembra izbrale knjižnice iz 114 mest v 39 državah, se bodo prebile v ožji izbor za mednarodno nagrado Impac, vredno 100.000 evrov. Pogoj je, da so bile knjige napisane v angleščini ali pa v ta jezik prevedene, in kot pišejo pri Impacu, je na seznamu kar 49 prevedenih del, in sicer iz 16 jezikov, prvič v zgodovini te nagrade pa prevodi presegajo tretjino nominiranih del.
Poglejmo podrobneje nominirance. Pri Impacu so posebej opozorili na romane The Narrow Road to the Deep North Richarda Flanagana, ki je lani prejel Bookerjevo nagrado, The Goldfinch Donne Tartt, ki je dobila Pulitzerjevo nagrado, in The Good Lord Bird Jamesa McBrida, prejemnika ameriške državne nagrade.

Pisateljica Katarina Marinčič, kresnikova nagrajenka za Prikrito harmonijo in prejemnica Dnevnikove fabule za zbirko treh novel O treh, se po desetih letih vrača z novim romanom – Po njihovih besedah.
»Naš junak je bil velik, ker je znal o svojem življenju pripovedovati tako, da je enkrat za vselej obveljala njegova različica dogodkov.
Citirani stavek govori o življenju Heinricha Schliemanna, nemškega podjetnika in pustolovca, ki se je v zgodovino zapisal kot odkritelj Troje. V resničnem življenju se ni nikoli srečal z rojakom Karlom Mayem, prav tako pustolovcem, ki je neznani svet sprva odkrival zgolj v domišljiji. Srečata pa se v najnovejšem romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah (Modrijan, 2014), skupaj s šefom protiobveščevalcev P.-jem iz neimenovane dežele. Trije resnični možje in izmišljeni pripovedovalec Pavel, ki ubeseduje njihova neobičajna življenja – to so osrednji liki romana z dvojnim pripovednim okvirjem oziroma večnivojsko pripovedjo, očesom za detajle, izbranim jezikom, rahlo zafrkljivim odnosom tako do likov kot bralcev in do poslednje pike suvereno avtorsko pisavo.

Zavest o rimski prednici Ljubljane, Emoni, sega že vsaj v 17. stoletje. Takrat je bila zgodba o začetkih Ljubljane oziroma ustanovitvi Emone povezana z mitom o Argonavtih in upodobljena v številnih tekstih in spomenikih. Emonska dediščina je bila ponovno postavljena v ospredje v drugi polovici 20. stoletja. V tem obdobju, ob veliki gradbeni prenovi Ljubljane in zato obsežnih izkopavanjih in prezentacijah Emone, se ime je Emona uporabljalo tudi kot blagovna znamka v trgovini, gostinstvu, turizmu, športu in izobraževanju. Spomin na Emono je bil znova obujen v zadnjem desetletju, s poudarkom v letih 2014–15, ob obeležitvi 2000-letnice izgradnje rimskega mesta.

Pisatelj in publicist Vladimir P. Štefanec, čigar romani so bili v preteklosti trikrat nominirani za kresnika, je lani izdal dve literarni deli, in sicer mladinski roman Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov pri založbi Modrijan ter roman 66,3 m na kvadrat pri založbi Mladinska knjiga. V prvem z zgodbo o najstnici Daši, zapriseženi poslušalki punk glasbe, obravnava iskanje identitete in svojega mesta v družbi, odnos do drugačnosti in dvoličnost družbe; v drugem predstavi mlad par, arhitekta Aleša in Zalo, ki kot prekerna delavca iščeta svoj prostorček pod soncem oziroma stanovanje, v katerem bi gojila svojo dvojino, in se v tem iskanju začneta soočati s prvimi »zgubljenimi iluzijami«. Dva romana o odraščanju torej – vsak s svojo generacijsko zgodbo razkriva razslojenost današnje slovenske družbe in nakaže, kako so si, če navedemo Dašino spoznanje, »celo bolj podobni nekateri ljudje iz različnih generacij kot pa različni ljudje iz iste generacije«.

Ali bi znali (poleg Ivane Kobilce) našteti še kako slovensko slikarko iz 19. stoletja? Ste se kdaj spraševali, zakaj ni velikih ženskih umetnic? Ali pa jih mogoče samo ne poznamo? Nova knjiga dr. Lidije Tavčar je namenjena prav temu: da bi spoznali nekaj likovnih ustvarjalk, ki jih je zastrla pozaba – risarke in slikarke prve polovice 19. stoletja na Kranjskem.
Avtorica v uvodu ugotavlja, da so bile v zgodovini ženske »odsotne kot likovne ustvarjalke, nevidne kot avtorice na različnih področjih umetnosti in znanosti«. V umetnosti so se težko uveljavile, ker se niso mogle ustrezno izobraževati, umetnostne akademije so bile zanje nedostopne, njihova dela pa so ostala skrita v družinskem okolju. Njihova umetnost je bila umaknjena pred javnostjo, živela je zastrta, vzporedno s tisto likovno umetnostjo, ki so jo vsi poznali in so jo ustvarjali praviloma moški. Kljub vsemu so tudi ženske ustvarjale in prav je, da te »vzporedne svetove« prikličemo iz pozabe.

Pomembna naloga šole je, da učence uči brati, pisati in računati, a nauči jih še mnogo drugih stvari, ki jih v življenju bolj ali manj potrebujejo. Šola ne samo uči, šola tudi vzgaja in prenaša kulturne vrednote. Je preplet medsebojnih odnosov ter gospodarskih, političnih in širših družbenih vplivov. Vsaj za šolo nekdanjih dni je veljalo, da učence nauči osnovne olike, reda in čistoče. Tudi obleka in z njo povezane navade so v šoli sestavni del dogajanj, na oblekah učencev in učiteljev pa se zrcali odsev časa in razmer, v katerih so nastale in živele.
V šolski vsakdan je bila tako ali drugače vedno vpeta tudi šolska oblačilna moda. V spominih iz šolskih dni posebej zaživi obleka za prvi šolski dan, spomin na obleko učiteljice, na maturantsko obleko …
Etnologinja in zgodovinarka Marjetka Balkovec Debevec je letos pri Slovenskem šolskem muzeju objavila knjižno delo Obleka v šoli. Pregled oblačilnega videza učiteljev in učencev na Slovenskem skozi čas.