• Pomoč pri naročanju
  • 04 50 61 361
  • eknjigarna@modrijan.si
  • |
  • MOJ RAČUN
  • Brezplačna poštnina pri nakupu nad 55 €.
  • Modrijanova knjigarna
  • Novice
  • Dogodki
  • Kartica ugodnosti
  • Dnevi Modrijanove knjige 2015: Kako dolga je lahko zgodba, da je še kratka – Blatnik, Potpara in Knežević

    Torek, 14. april, ob 18. uri v Ljubljani

    Kratka proza
    naj bi bila literarna forma sodobnega časa. Beleži hipne izseke in ne hrepeni po celovitosti, pušča odprte konce, nenaklonjena je moraliziranju. Kot takšna naj bi popolnoma ustrezala duhu sveta: spreminjajočem se, fragmentarnem, fluidnem. Kratko prozo naj bi poleg tega prebrali hitro, v času enega »sedenja«, kot je trdil mojster Allan Poe. Sploh obstaja idealnejša zvrst za večno zaposlenega sodobnega posameznika?

    Kljub navedenim argumentom pa na domačih in tujih lestvicah uspešnosti kraljuje Veliki in Dolgi Roman. Le zakaj? Ali naj razloge poiščemo pri Zeitgeistu ali kod drugod? Kaj sploh potrebujemo za uspešno gojenje kratke proze?
    Poleg navdihnjenega pisatelja je nujno potrebna literarna infrastruktura: založnik, ki bo zgodbe objavil, kritik, ki jih bo prepoznal in priporočil, bralec, ki ima navado kupovati (v slovenskem primeru izposojati si) tovrstna dela, ter institucija nagrade, ki bo spodbudila pišoče in popularizirala žanr. Kot najmočnejši kratkozgodbarji danes veljajo Američani pa tudi Kanadčani – Alice Munro, nobelovka za književnost 2013, piše samo kratke zgodbe –, a tudi njihovega vzpona si ni mogoče zamisliti brez primerne infrastrukture – kratka proza se je razmahnila, ko se je razmahnilo časopisje, z njim pa prostor za objave, dostop do širokega bralstva in dostojnih honorarjev.
    Našim časopisom kratka proza žal ne diši, objavljajo jo strokovne revije, ki dosežejo le ožje bralstvo, pa tudi na založbah zbirke kratkih zgodb ne dobijo mesta, ki bi si ga zaslužile. Honorarji? Vedno ista pesem: slovenski zgodbarji pač ne pišejo za denar. Tudi čast in slava sta vprašljivi, saj po ukinitvi Dnevnikove fabule (2006–2012) nagrade za kratko prozo nimamo več.

    Veter v hrbet morda piha z druge strani: delavnice kratke proze so edini prostor, kjer poučujemo kreativno pisanje, in so rodile nekaj resnih avtorjev. Med njimi je Zoran Knežević, ki je lani prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjižnega sejma za zbirko Dvoživke umirajo dvakrat (2014). Delavnice kratke proze vodi dr. Andrej Blatnik, ki se je z zbirkami, kot so Menjave kož (1990), Zakon želje (2000) in Saj razumeš? (2009), vpisal v anale slovenske kratke proze. Blatnika so večkrat primerjali z ameriškimi minimalisti, o kratki zgodbi je napisal tudi strokovno delo Pisanje kratke zgodbe. Minimalistka pa je tudi Lili Potpara, pisateljica in prevajalka, prejemnica nagrade za najboljši prvenec za Zgodbe na dušek (2002), avtorica zbirke Prosim, preberi (2006) in več zgodb, ki so v angleščini izšle v Kanadi in ZDA.

    Kakšen je položaj kratke proze pri nas in v tujini? Kako dolga je lahko zgodba, da je še kratka? Kako njihovi avtorji sami gojijo ljubezen do te zvrsti? Kako zanjo navdušiti bralstvo in kako jo pripeljati v šole? Odgovore na ta in druga vprašanja bodo poskušali poiskati Lili Potpara, Zoran Knežević in Andrej Blatnik v pogovoru z literarno kritičarko Ivo Kosmos, ki bo v torek, 14. aprila, ob 18. uri v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani. Da bo laže stekel, bomo znosili na kup čim več kakovostnih izvirnih in prevedenih zbirk kratkih zgodb, ki so izšle v zadnjem letu.

    Vabljeni!

    Bodite obveščeni
    Prijavite se na obvestila o dogodkih, novostih in posebnih ponudbah.
    © Modrijanova knjigarna 2015, pravice pridržane.
    Pravila uporabe in pravni pouk
    Izdelava: cLoovis, programske rešitve
    NULL